Matjaž Farič in njegov festival Front@. Pokazali smo, zakaj je sodobni ples pomemben, zakaj je telo, ki misli, lahko merilo življenjskih tokov!

Pogled na lanski festival sodobnega plesa Front@, ki je praznoval 20 let.

Festival sodobnega plesa Front@ 2025 je lani konec avgusta(27. -30.) v Murski Soboti slavil svojo jubilejno edicijo 20 uspešnih let, ko so se vsa ta leta po mestu ter odrih vrstile prestižne predstave domačih in mednarodnih produkcij. Na lanski Fronti so vihrale tudi zastave, sicer niso bile jubilejne, vendar so plapolale v umetniškem vzgonu in v opomin na zastrašujoča svetovna žarišča bojnih front. Plesalec, koreograf in umetniški vodja festivala Front@ Matjaž Farič je v uvodniku sijoče (krvavo) rdeče programske knjižice, poimenoval letošnji festivalski program Fronta na Fronti: ‘Živimo v času, ko so vihranje zastav, korakanje, ozemeljske zahteve, preganjanje in zaničevanje raznolikosti, razbijanje skupnosti ter pobijanje celih narodov vsakdanja rutina. Zato aktivizem, ki morda veje iz programa, ni programski koncept 20. izdaje festivala Front@, temveč odraz koncepta upravljanja sveta. Lahko bi rekli, da bomo gledali fronto na Fronti. Človeško telo je ranljivo in občutljivo in prav zato je najbolj prikladen ‘medij’ in je merilo za razumevanje lepote in hkrati vseh robatosti in grozot, ki nas obdajajo.’

Čestitke Matjažu Fariču za 20 let festivala Front@.

In se je programska zasnova 20. festivalske Front@ soočala z vojaško tematiko, tovrstno tehnologijo, tudi intimo osebnih bojev. Naslednjega dne, po otvoritvi festivala, sem na grajskem dvorišče srečala Matjaža Fariča in ga vprašala, kako mu je uspelo vsa ta leta tako kontinuirano, obenem na tako visokem umetniškem nivoju organizirati in izpeljati teh 20 festivalskih let. ‘Ko se odločiš, stečejo koraki, poti , tok dogajanj; ko sam gotovo ne bi zmogel, če ne bi bilo podpore mesta, mestnih struktur; da pa bi umetniški vodja lahko sploh lahko izbiral, mora poznati centre, prizorišča, omrežja, umetniško sceno…’, je sledil odgovor. ‘Spomnim se tistih prvih let, ko se je festival dogajal v telovadnici šole. Bila je to telovadnica Osnovne šole I, ki nas še danes rešuje pred dežjem; ko se selimo z zunanjih prizorišč v njihovo dvorano. Takrat, ko se je zgradilo Gledališče Park, je festival lahko dobil novi vzgon. Gotovo, da je z novimi mestnimi obnovami ter prizorišči, pridobil tako festival, kot tudi mesto s festivalom Front@,‘ pravi Matjaž.

‘Letos gostimo 50 ustvarjalcev in izvajalcev iz osmih držav med njimi tudi naše sodobne plesne umetnike. V teh preteklih letih smo uprizorili 200 dogodkov vrhunske mednarodne produkcije, tudi slovenske, ki jih gostijo najpomembnejši mednarodni festivali. In i so nekateri med njimi svojo uspešno pot pričeli prav na Front@, saj smo v ta namen zasnovali še mednarodno mrežo mladih ustvarjalcev, ki nosi ime festivala. Naša prizorišča so se širila po mestu, glede na situacije in festivalske zasnove: ulice, križišča, pločniki, prehodi za pešce, tržnica, Hotelska restavracija, Mestna knjižnica, galerije, muzej, telovadnica… Pokazali smo, zakaj je sodobni ples lahko pomemben, zakaj je telo, ki misli, lahko merilo življenjskih tokov; saj naše življenje in bivanje pokaže v pravi luči. Prizadevali smo se, da naj bo fronta ime festivala, ne pa naša stvarnost. Gostili smo izobraževalne ustanove iz srednje Evrope in predstavili njihove dijake študente, ko so še mladi ustvarjalci dobili priložnost, da se predstavijo na festivalu…, menim da že vse našteto dovolj ukaže, in kaže na festivalske uspehe teh jubilejnih let.‘

Sama ugotavljam, da ni bilo videti mladih ustvarjalcev s tekmovanja OPUS 1 na festivalskem sporedu, bili pa so izbrani za letošnjo Front@. ‘Letos res niso nastopili na festivalu izbrani ustvarjalci plesnih miniatur OPUS 1-2025 (JSKD), vzrok je bil program, ki je slonel na militaristični tematiki predstave All´Arme italijanskega tandema Ginevra Panzetti in Enrico Ticconi, ki sodelujeta še s Studiem za suvremeni ples Zagreb. O samem izboru nastopajočih ter njihovem prihodu na festival, imam osebno pripombo kajti, ko izberem njihove miniature, vsi ne pridejo ob določenem terminu, zato je žal sam termin postal nekam negotov. Zato bo potrebno o tem še dobro razmisliti in se pogovoriti,’ pravi Farič.

Na moje vprašanje o bodočih načrtih Farič, razmišlja o širitvi festivala, konkretno, da bi prizorišča prenesel še v manjše kraje z ustrezno infrastrukturo, kar zahteva novo organizacijo, ki jo je potrebno še natančno preučiti. ‘Namen tega je, sodobno plesno umetnost približati širši populaciji, saj je to umetnost, ki okviri sedanjik, naš čas’, je še dodal Farič.

In tako se je 20. Festival sodobnega plesa Front@ začel na zunanjem platoju pred Gledališčem Park s 25 minutno koreografijo Pie Meuthen Into Thin Air, v izvedbi treh hrabrih izvajalcev, gibkih performerjev, akrobatov in plesalcev izurjenih ravnotežij: Francesco Barba, Tarek Rammo, Candela Murillo, nizozemske plesno – cirkuške skupine Panama Pictures. In vsi trije visoko nad glavami obiskovalcev sedijo na vrhu stopnišča v pravokotnem arhitekturnem stopničastem rezu, odprtem bivaku v zračnem objemu; v bivaku ne na zemlji in ne v zraku (scenografija: Sammy van den Heuvei) in v sijoči osvetlitvi (Bert Verzellenberg). Bivak je za akrobate pravi izziv in izvir gibkih domislic, ki oblikujejo njihove medsebojne odnose, ustvarjajo nepredvidljive akrobatske dialoge, napeto atmosfero bivanja. V nekem začetnem trenutku se zgodi pravi zdrs, skoraj vse do kritične točke padca, ko gledalci strahoma glasno reagirajo; vendar je vse samo igra, odlična gibka igra, ki obiskovalce drži v napetosti in v pričakovanju, ki sproži aplavz navdušenja.

Ob 19. uri je v dvorani Duše Škof, v Gradu, bila nared predstava dveh sodobnih umetnic: Kristýne Peldove (CZ) in Enye Belak (SI) Razkriti trenutki,. Predstava je premierno uprizoritev doživela predlani novembra v Stari mestni elektrarni v Ljubljani. O njej smo poročali tudi na portalu, ki ga pravkar berete. Projekt Razriti trenutki se predstavi kot uprizoritveni hibrid vizije in plesa, nastal pa je v produkciji Flota in koprodukciji z zavodom Bunker; glasba: Kristijan Krajnčan , svetloba in tehnična podpora Borut Bučinel. Koreografsko razgibana ter vizualno dorečena plesna predstava Razkriti trenutki v prepletu tehnologije in plesne poetike, popelje v imaginacijo nevidnega medtem, ko odseva čutno realnost, ki jo odigra in odpleše koreografinja Kristýna Peldova, vizualna umetnica in režiserka Enya Belak pa poskrbi za čarobno vizijo projekcij. Projekt Razkriti trenutki, se izkaže za unikatno sodobno delo, ki je dobilo tudi mednarodno priznanje, saj se je projekt uvrstil med 10-naj uprizoritev (med 200 prijavljenimi) na festival Mooving performans Balkans 2026, ki se bo dogajalo v Novem Sadu od 13. do 16. maja.

Svečana otvoritev 20. Festivala sodobnega plesa, je stekla zvečer v Gledališču Park, ob odmevni glasbi (Rival Consoles) in v temni sivini odra, ko se je veličastni ženski silhueti s hrbtom obrnjeni avditoriju, kako širi svoj prsni koš, krila – rok, da bi nato kot ptič poletela v odrsko praznino. Na sporedu je bil (16´) avtorski solo: Postponed, južnokorejske plesne umetnice Seo Jeong Bin, ki je fascinirala s svojo plesno poetiko moči in pristne estetike, izpela pa tihoto intimnih globočin, ki jo je zatajila, in nikoli izpela, kar je bilo nekje v zavesti odloženo in preloženo za pravi trenutek. Je balerina, ki je svojo gibko telo urila v hip hopu, pouličnih plesih in se izražala v plesni sodobnosti. Njeno telo ne pozna gibalnih omejitev. Umetnica se poglablja ter raziskuje široki energetski spekter gibkih struktur, jih oblikuje in izraža v svoji plesni poetiki. Avtorski solo Postponed v izvedbi Jeong Bin Seo se izkaže, kot mogočni umetniški vzklik k veličastni 20. letnici Front@.

Nato so bili na vrsti pozdravni nagovori, na čelu z županom Mestne občine Murska Sobota, Damjanom Anžljem ,ki je osvetlil pomen Front@ za mesto in občino. Matjaž Farič se je ozrl na pretekla festivalska leta in napovedal dogodke 20. festivalske edicije Front@. K nagovoru je pristopila še Tea Reba, predsednica Društva za Sodobni ples Slovenije/ DSPS in izpostavila umetniško ustvarjalno pot Matjaža Fariča, kot plesalca, koreografa in pedagoga, kot tudi njegove zasluge ter priznanja na umetniškem področju sodobne plesne umetnosti tako doma kot v tujini.
Po jubilejnem protokolu so sledila še tri krajša umetniška plesna dela, ki so zaokrožila umetniški opus francoske koreografinje in plesalke Leile Ka.

In nas je Matjaž Farič, znova navdušil z izbiro predstave v stilu francoskega šarma, ki mu pri nas le redko sledimo: (15´) Bouffées, Companie Leila Ka (FR), v koreografiji Leile Ka in izvedbi petih nastopajočih (ob alternacijah): Jane Fournier Dumet, Leila Ka, Manhilde Roussin, Aida Ben Hassine, Anna Tierney, Jade Logmo, Inés Loppez Salomé Monro. Pet žensk kar nekam enakih manir, starosti ter izgleda, se postavi v ospredje odra, oblečene v daljše ženske obleke, tiste za vse čase. V tišini, in v ritmu kontrakcij bolečih izdihov, se utaplja njih žalost, ob značilnih vzgibih rok , ki na obrazu najdejo dovolj prostora za polet efektnih , tudi zakritih puhlic. In se žalostni vzgibi ob njihovem pristnem izrazu, kaj hitro prelevijo v duhovite puhlice sprenevedanja, še posebej značilne generacijam preteklih časov. Puhlicam zabavno ter v ritmu sledijo še vkomponirani padci, in še veliko tega razpoznavnega. Vendar se puhlice lahko v trenutku spreobrnejo v posebne moči , s katerimi so ženske ( in še) obvladovale težo situacij, tudi najtežjih, tokrat pa je njihov prisrčni nastop napolnil dvorano z navdušenjem in smehom.

Leila Ka je plesna umetnica, ki izhaja iz hip hopa, v svojih koreografijah pa se poglablja v izpovedne moči in energijo raznovrstnih gibalnih oblik. Na vrsti je bil njen (25´) koreografski duet: You´re The One We Love, v izvedbi in alternaciji: Mathilde Roussin, Océane Crouzier, Mat Iéva. Izvajalki se napotita po koreografski poti ljubezni do nekoga, kjer se merijo moči, in sta nepremagljivi, tudi ranljivi, ko se neumorno borita, vse dokler moči ne pojenjajo, vendar v življenjskem impulzu , ki telo drži na pokončni osi življenja.

Prvi festivalski večer 20. Front@ se zaključil tako, kot se je pričel z avtorskim solom le da tokrat v ustvarjalni izvedbi Leile Ka v njeni sedemnajstminutni plesni ekspresiji Pode Ser, ki jo je plesala vse do leta 2022, nato pa predala Anni Tierney. Pode Ser je udarni solo, izvirnega soočanja s seboj in odkrivanja lastne identitete, ki se dodatno oblikuje še v večbarvni kostumski eleganci in v svetlobnem oblikovanju (za obe zadnji uprizoritvi oblikovanje svetlobe: Laurent Fallot). Soočanje se širi še na druge poljane , vse do družbe, je pravzaprav signiran osebni boj, ki se nikoli ne konča; solo je od premiere imel več kot 200 uprizoritev, tudi bil nagrajen z več mednarodnih priznanj.

V popoldanskem času je bila od 28. do 30.8. bila na ogled sekcija programa Odprto mesto, izbor krajših koreografij na četrtem mednarodnem odprtem pozivu in je prispelo 42 prijav. Izbrana so bila štiri uprizoritvena dueta: Violent Delights, Stay In Your Peace, Aerea, Ali ptice sanjajo o letenju, ki so vsako popoldne navduševali obiskovalce ter mimoidoče. Vreme je prvega dne botrovalo odprtem grajskem prizorišču, drugega dne pa se je ulivalo, tako da je bila dobrodošla gimnazijska telovadnica.

Prvega dne se najprej predstavil plesni duet Luisa Heilbron&Andreas Givanovitch, avtorja in ustvarjalca šestnajsminutnega projekta Violent Delihghts, ob soustvarjalki Hobie Schouppe (FR, BR, BE); sicer sta oba diplomanta plesne akademije SEAD. Predstava silovitih plesnih užitkov črpa navdih iz Shakespearovega citata (Romeo in Julija): ‘Ti nasilni užitki imajo nasilne konce.’ Njuni nasilni užitki obenem utelešajo občutke utesnjenosti med covid epidemijo, občutke nemerljivega časa zaprtosti, ter iskanja izhoda, kako najti tisto šivankino uho, ki te reši telesne tesnobe. Plesalca se v nepopisani hitrosti medsebojno tesno prepletata, ko oglati vzgibi hitrosti iščejo medprostore, se neločljivo vozlajo stoje in po tleh, vendar sinhrono gibajoč se po prostoru ob glasbi: Raul Aranha , Roland Géczy.