Matevž Granda: Kam z odpadki?

Smeti proizvajamo vsi. Vsak dan. Tukaj in zdaj. Naše gospodinjstvo, naša ulica, naše mesto. Odpadki niso abstrakten problem. Tudi ko nekaj odvržemo in za nas nima več uporabne vrednosti, to ostane v prostoru. Odpadki so neposredna posledica našega načina življenja, potrošnje in družbenih vzorcev. Pri ravnanju z odpadki smo pred dilemo: ali jih prodati v tretji svet, in problem elegantno premakniti nekam, kjer ga ne vidimo; jih deponirati na odlagališčih, kjer ob vse pogostejših samovžigih sproščajo v okolje strupene snovi; ali pa izkoristiti njihov energetski potencial in jih ob strogi tehnologiji in nadzoru sežgati. Vsak od teh pristopov nosi svoje tveganje, vpliv in etično vprašanje. Izvoz ni rešitev. Deponije so postale časovne bombe. In sežig je lahko rešitev le, če je izveden v najvišjih standardih in popolni transparentnosti.

Tri evropske zgodbe

V 9. okrožju Dunaja stoji sežigalnica Spittelau, ena najbolj prepoznavnih na svetu. Je funkcionalen del sistema predelave odpadkov in hkrati umetniška intervencija Friedensreicha Hundertwasserja. S svojo fasado je postala del mestne identitete, ne industrijski tujek, potisnjen na obrobje. Vsako leto predela približno 250.000 ton odpadkov in z elektriko ter toploto oskrbuje več kot 60.000 gospodinjstev. Namesto stigme je pridobila status znamenitosti. Stoji je le nekaj kilometerov oddaljena od historičnega središča in le kakšen kilometer od osrednjega kliničnega centra AKG. Drugi primer je iz Danske. Tudi ta industrijski obrat obravnava kot večplastno javno infrastrukturo. CopenHill, delo biroja BIG, združuje sežigalnico, izobraževalni center, park, športno infrastrukturo in celo smučišče na strehi. Letno predela okoli 440.000 ton odpadkov in je ključni deležnik kopenhagenskega cilja – postati prvo ogljično nevtralno mesto na svetu do leta 2025. Objekt ne skriva svojega namena. Nasprotno – razstavi ga, odpre javnosti in ga spremeni v del urbane rekreacije.

Tretji primer je arhitekturno manj spektakularen, a pomembnejši za razumevanje omejitev. Sežigalnica v Brescii je ena največjih v Evropi – predela več kot 500.000 ton odpadkov letno. Dimnik je markanten, industrijska ikona na ravnici. A umeščenost v Padsko nižino, eno najbolj onesnaženih regij v Evropi, odpira resna vprašanja. Kritiki opozarjajo, da se je v zadnjih desetletjih kakovost zraka kljub napredni tehnologiji poslabšala. V regiji z nizko prepišnostjo se emisije kopičijo, ne razpršujejo. Sežigalnica ni izoliran objekt – je del pokrajine, klimatskega režima in družbenega konteksta.

Arhitektura kot orodje.

V primeru dunajske sežigalnice se je izkazalo, da je arhitektura lahko zelo učinkovito orodje. Redne, javno objavljene meritve emisij na sami stavbi zagotavljajo transparentno upravljanje. Pri učinkovitosti je pomembna tudi umeščenost. Dunaj je prepišno mesto. Emisije se ne zadržujejo, ampak jih odpihne. Zato je sežigalnica tudi organski del mesta in celo v neposredni bližini kliničnega centra (AKH). Takšen pristop vzpostavlja zaupanje v nadzor in tehnologijo.

Kopenhagenska sežiglanica je arhitekturna atrakcija. Sprehod skozi objekt odpira vpogled v procese. Pri tem je pomembna njena izobraževalna funkcija. Je ena najčistejših sežigalnic v Evropi. Njena arhitektura sežig odpadkov predstavi kot del krožnega gospodarstva, ne kot degradirano območje.

Sežigalnica v Bresciji je mogočen landmark. Moder dimnik je skoraj neviden na modrem nebu. Ustvarja občutek čistoče. Je največja po zmogljivost med navedenimi primeri. Umeščena je v atmosfersko zaprto, neprevetreno regijo. Od njenega odprtja so številne kritike glede vpliva na kakovost zraka. Ta sežigalnica je opomnik, da je prostorska umestitev enako pomembna kot tehnologija sežiga in nadzora.

Slovenske dileme.

Ljubljana načrtuje svojo sežigalnico. Mesto je specifičen primer. Ljubljanska kotlina je eden od najmanj prepišnih prostorov v državi, z dobro dokumentiranimi inverzijami in nadpovprečnim onesnaženjem zraka. V takšno atmosfero postaviti napravo, ki ima – četudi minimalne – emisije, ni nepomembna odločitev.

Hkrati je odprto še drugo vprašanje: ali smo kot družba dovolj zreli in transparentni za tako odgovoren projekt? Ravnanje z odpadki je donosna dejavnost in kjer so veliki finančni tokovi, obstaja nevarnost zlorab, prikrivanja in političnih interesov. Brez stroge, javne in neodvisne kontrole bi sežigalnica lahko hitro postala največja okoljska katastrofa.

Če bi jo postavili izven kotline, na bolj klimatsko primerno območje, bi naleteli na močan odpor lokalnih skupnosti. Če jo postavimo v Ljubljano, naletimo na okoljske omejitve. To je slovenski vozel, ki ga lahko preseka le državna vizija: transparentna, strokovna, dolgoročna in nadstrankarska.

Alternativa.

Sežigalnica ni idealna rešitev. Je pa trenutno najboljša med slabimi možnostmi za tisti del odpadkov, ki ga ne znamo predelati drugače. A čeprav lahko blaži posledice, ne odpravlja vzrokov. Dolgoročna rešitev se začne nekje povsem drugje – pri zmanjšanju odpadkov na izvoru.

To pomeni družbo, ki načrtuje izdelke tako, da trajajo; industrijo, ki zmanjšuje embalažo; trgovine, ki spodbujajo ponovno uporabo; zakonodajo, ki nagrajuje kroženje in kaznuje odvečnost; gospodinjstva, ki kupujejo manj in premišljeno.

Energetska izraba ostankov je nujen obvoz, a ne cilj. Cilj je svet, v katerem je takih ostankov vedno manj. Resnična rešitev ni v tem, da odpadke spretno uničimo, ampak da jih preprosto ne ustvarjamo.

Napisal: Matevž Granda
Slike: vir Wikicommons, BIG.dk