Matevž Česen. Aria Nine Pušlar je nosila svojo zgodbo tako v plesnem kot vizualnem smislu in s tem smo želeli pri publiki prebuditi čustva, ki jih nosijo Nine pesmi!

20 hours ago 34

Koreograf Matevž Česen je bil zadolžen za gibalni del koncerta Nine Pušlar Aria v ljubljanski Odiseji!

Dragi Matevž, pozdravljen in lepo, da si boš vzel nekaj minut v tvojem natrpanem urniku tudi za moj portal in nam razkril kaj se je dogajalo na odru Odiseje minulo sredo?
Marsikaj se je dogajalo na odru in v zaodrju in super smo reševali vse nepredvedljive stvari, ki itak, da pridejo pri teh stvareh. Bolj, ko se jih probamo izogniti vedno so tu, ker je stvar živa. Povezati glasbenike, plesalce, pevce, sceno, efekte ni tako preprosto kot se zdi, vsak stvar ima svoje zahteve. Poskušam pa izbirati med plesalci in ustvarjalce, ki imajo več izkušenj, so profesionalci in znajo stvar rešiti, izpeljati, se zbrati. Bilo je kar nekaj adrenalina in veliko užitka. Spremljati in peljati stvar iz režije pa sanjska služba in najboljši razgled na oder.

Glavna vloga je seveda pripadla pevki Nini Pušlar s katero že nekaj časa sodelujeta/sodelujete. Bi napisala od ‘nedolžnega plesnega ozadja’ (spomni nas kako ste začeli) do velikega spektakla. Imam prav?
Začeli smo točno pred letom dni, ko me je poklical Anže Škrube in mi rekel: ‘Matevž ti imaš full svetovnih prvakov ampak zdej pa je čas, da te spozna širša slovenska publika, skupaj bomo naredili presežek za Nino Pušlar.‘ Tako je se je iz videspota Iz čiste trme začela nova zgodba. Ko sva z Nino prvič skupaj plesala na vaji, sem imel občutek, kot da se poznava že leta. Tak občutek ne pride velikokrat. Takrat sem vedel, da lahko to zgodbo peljem mnogo dlje.

Kako pa si struktuiral plesni spektakel Aria?
Ario sva v plesnem smislu sooblikovala skupaj z režiserjem Markom Pircem iz Studia 7. Že na predstavitvi projekta sva se dobro ujela, se dopolnjevala in sledila drug drugemu. Predstavil mi je vizijo, ki sem jo poskušal oživeti.

Je bila najprej samo glasba ali tudi besedilo in seveda Ninine želje?
Ves čas je Nina prisotna. Sledili smo njenim željam in viziji. Hkrati pa nam je povsem zaupala in sledila. Seveda smo se prilagodili tako glasbi kot besedilom. Predvsem smo iskali pesmi, ki jih lahko z plesom nadgradimo.

Koliko svobode si imel pri vsem tem?
Veliko. Predvsem pa mi je še več kot to pomenilo zaupanje Nine in Marka, ki ga nikakor nisem želel izdati zato smo trdo delali skupaj s plesalci. Sledili smo željam režiserja in imel sem v mislih Nino, ki mi je že lani pred velikim koncertom v Stožicah pokazala vse, njen jaz, njen alter ego, njeno Ario, ki jo je v Odiseji v plesni verziji upodobila naša, moja svetovna prvakinja iz plesnega centra Bolera, Zarja Čerkez.

Nina je hodila tudi na vaše treninge. Kaj pa je bil največji izziv?
Z Nino smo se dobili, ko je bila stvar že povsem pripravljena, tako je šlo lažje in hitreje. Tudi ona je bila spretna in hitra, saj je poznala moj način dela. Izziv je bil bolj v moji glavi, da si vseh postavitev ne bo zapomnila, a me je povsem presenetila in dobro vedela za vsak svoj premik.

Si se zalotil, da si si rekel ‘ah, tole pa ne bo delovalo’, in si določene koreografske ideje tudi spremenil?
Seveda, to je stvar ustvarjalnega pricesa. Plesalci, ki me poznajo dobro vedo, da bom vsaj dvakrat vse spremenil, preden pridemo do končne verzije na katero stavim, da je najboljša, saj vedno delam toliko časa dokler mi res ni všeč.

Si se ti prilagajal Nini ali ona vam?
V velikih projektih je pomembno, da se vsi znamo na neki točki prilagoditi drug drugemo. Čeprav s plesalci vedno poskušam stvar že predvidevati, da bi bilo teh prilagajanj čim manj in da stvar čim bolj teče kot smo si jo zamislili. Zato je pomembno, da so vsi dogovori in informacije jasne že pred procesom ustvarjanja in ker gre za ustvarjalni proces vmes le stvar dedelujemo in dopolnjujemo in točno to smo počeli tudi tokrat.

Na odru pa tvoja tradicionalna ekipa, kajne. Jaz si vseh plesalcev seveda nisem zapomnila, ti pa jih s ponosom našteješ?
Ekipo prazaprav menjam ampak rad imam ob sebi plesalce, ki jih dobro poznam in oni mene, da že takoj vemo kaj lahko pričakujemo drug od drugega. K sodelovanju sem povabil nekaj sedanjih in nekaj bivših mojih prvakov. Pa tudi druge plesalce tako, da je bila ekipa mešana. Plesalci ki cenijo, spoštujejo in je ples njihova primarna stvar so mi posebaj blizu. Ženska zasedba je zažigala z Laro Šlibar, Zarjo Čerkez, Ivo Senica in Majo Železnikar. S fanti na naši sceni pa imamo resen problem. Preprosto jih ni. Posebej če imam v mislih bolj art commercial sceno. Posebej sem hvaležen Jakobu Kavšku, ki ga je na koncertu zamenjal Tian Ćehić. Ponosen na Maja Žana Peršina. Iz street scene je priskočil vsestranski Žiga Ferkaš in nato sem še iz plesne akademije Alma Mater potegnil Filipa Likiča. Vaje pa smo imeli v plesnem centru Bolero.

Kaj si/ste želeli, da publika začuti ob vašem skupnem nastopu?
Vsak točka je nosila svojo zgodbo tako v plesnem kot vizualnem smislu in s tem smo želeli pri publiki prebuditi čustva, ki jih nosijo Nine pesmi. Koreografije smo nadgradili z orjaškim krilom, s klobuki z resami do tal in bobni. Celoten koncept je bil prefinjeno grajen, kjer je umetniški koncept prehajal do komerciale in postregel od modern, contemporary plesnega giba do commercial in street jazza.

Pomembna je tudi scenografija in kostumografija. Je vse bila tvoja ideja?
Scenografijo in grafiko na mega led zaslonu je oblikoval Mark Pirc, skupaj smo tudi posneli nekaj vizualij. Za kostumografijo pa je skrbel Timotej Bistan. Z obema smo skupaj sodelovali in super sta nadgrajevala moje ideje ali obratno jaz njune, da je stvar v celoti zaživela. Vesel sem, da je Nemirna kri dobila pomen s krilom.

Ali imamo pri nas dovolj poguma pri scenskih nastopih ali smo še vedno zadržani (pa ne mislim tukaj samo financ)?
Mislim, da smo čedalje bolj pogumni. Problem je, da nam to večkrat ne dopušča prostor ali oder in seveda včasih tudi finance. Jaz vedno pravim danes se vse da, samo potem pa res rabiš finance (smeh).

Je kakšen gib ali moment v predstavi/koncertu, ki ima poseben pomen?
Gotovo to orjaško krilo, ki simbolizira življenje in Nemirno kri, ki nas poganja naprej. Kot je zapisala Mila Kačič: ‘…želim si, da zjutraj brez želje, se ne bi nikoli zbudila.’ Krilo prikazuje kako se v nas preliva nemirna kri in nas žene naprej in hlasta po življenju. Krilo je simboliziralo strast, željo in sanje. Kar nekaj nemirne krvi je gotovo tudi v meni zato je tu osebna nota še kako prisotna.

Je bilo kaj improvizacije ali je bilo vse natančno določeno?
Skoraj vse stvari so bile določene tudi improvizacija znotraj točk je točno opredeljena. Pri meni skorajda ni naključij.

Je šlo za enkratni dogodek ali se obeta kakšna ponovitev?
Ponovitev kot taka ne. Nadgradnja tega pa morebiti res, vendar še ne takoj.

Zagotovo pa bo enkratno oz. premierno na letošnji zagrebški ediciji MTP-ja. Po uspešnih petih letih se od 9. do 11. julija vaš trio (Petra Ravbar in Tian Ćehić) seli v Zagreb. Premišljeno dejanje, ki pa je zahtevalo kar nekaj poguma, kajne?
Ko smo vsi trije skupaj smo res še bolj pogumni. Gotovo pa gre za večji izziv tako v logističnem kot organizacijskem smislu. Tudi teren je manj poznan, ampak za enkrat dobro peljemo stvar. Veliko ljudi iz sosednje Hrvaške nam želi priskočiti na pomoč na takšen ali drugačen način in res smo hvaležni. Ljudje nas dobro poznajo, kar ima nekaj prednosti in slabosti in če je kdo mislil, da nas res dobro pozna sem prepričan, da jih bomo letos se bolj presenetili. Priprave že potekajo in bež barva bo pustila tudi svoj pečat.

Prijave so odprte in kaj lahko plesalci pričakujejo izpod nog in glav tria MTP tokrat v bež barvi?
Bez barva bo bolj divja kot je sama po sebi, dobili bodo bombo energije, ki bo napolnjena z novim eksplozivom. Vsi trije smo sedaj bolj dejavni vsak na svojem terenu in verjamem, ko se združimo skupaj smo zato nepremagljivi.

In ko boš naredil rezime letošnje prve polovice leta, pa boš rekel kaj?
Velikokrat mi kdo reče, da ne boš sam sebe srečal… Mislim, da sem se letos pa že, tako in drugače in ta tempo ima pluse in minuse. Naj izpostavim le plus, da skoraj počnem le se stvari v katerih res uživam in žal to pomeni več ne-jev marsičemu.