MATERIAL BAR na Milanskem tednu oblikovanja 2025

1 day ago 17

ARTICLE AD

Tokratna slovenska postavitev na Milanskem tednu oblikovanja prelamlja z dosedanjo prakso: Center za kreativnost (MAO) je preteklo jesen namreč prvič objavil javni poziv za kuratorski koncept, ki bi z jasno vizijo povezal aktualno dogajanje na domačem oblikovalskem prizorišču in poskrbel za celovito razstavno zamisel. Izbrana ekipa, ki jo sestavljajo oblikovalci Katarina Dekleva, Rok Oblak in Bor Pungerčič, se je ob tem vprašala, kako v s produkcijo prenasičenem svetu izpostaviti drugačne, k skupnosti, procesom in trajnosti usmerjene prakse, in komisijo prepričala s predlogom za projekt MATERIAL BAR, ki v ospredje postavlja srečevanje, izmenjavo znanj in participatorni pristop k oblikovanju.

Prostor gostoljubja za barskim pultom

MATERIAL BAR je natanko to, kar obljublja ime. Glavno vodilo postavitve v vili Bagatti Valsecchi v mestecu Varedo severno od Milana, enem izmed razstavišč platforme Alcova, je postala prostorska parafraza domačne »oštarije«. Osrednji element prostora je barski pult, okoli katerega se bo v času trajanja Milanskega tedna oblikovanja nenehno sukalo dogajanje. »Zahteve po trajnosti nismo razumeli le v smislu uporabljenih materialov ali porabljene energije, pač pa tudi tako, da se izbrani oblikovalci in kolektivi že dlje časa preživljajo s svojo dejavnostjo, da delujejo v lokalnem okolju in da s tem, ko odgovarjajo na resnične potrebe, okoli sebe vzgajajo skupnost,« pojasnjuje Bor Pungerčič in dodaja, da izbira enajstih razstavljavcev zato zajema posameznike in kolektive, ki poleg končnega izdelka veliko pozornosti namenjajo tudi procesu izdelave, pripravi delavnic za javnost in povezovanju v širšem oblikovalsko-umetniškem polju. Da se bo tudi MATERIAL BAR namesto na brezdušno predstavitev dokončanih oblikovalskih izdelkov, ki jih je moč kupiti, raje oprl na skupnostne prakse in izmenjavo znanj, je bilo torej jasno že od začetka; kuratorji so se zavestno želeli ogniti oblikovanju zgolj še enega v neskončni vrsti razstavišč z nekaj stoli, svetilkami in skodelicami, postavljenimi na piedestale.

Meditativnost razvrščanja gumbov

»V kontekstu tako obsežne oblikovalske razstave, kot je Milanski teden oblikovanja, je bil pravzaprav največji izziv, kako ustvariti začasen, toda avtentičen prostor, v katerem bi si obiskovalci lahko odpočili, se spoznali s slovenskimi ustvarjalci in se tudi udeležili katere izmed aktivnosti, če bi želeli,« priznava Pungerčič. Sodelovanje pa ni obvezno: če participatorne prakse v oblikovanju pogosto zapadejo v vključevanje za vsako ceno, je MATERIAL BAR gostoljuben, a obenem dobrohotno popustljiv. Njegova prostorska zasnova omogoča, da se mimoidoči vključijo v dogajanje tako, da stopijo za delovni pult, lahko pa dogajanje na drugi strani zgolj opazujejo. Tudi na ta način MATERIAL BAR ponuja alternativo mastodontski instituciji milanskega sejma, katerega del je, in znova podčrtuje svojo nenaklonjenost produktivnosti za vsako ceno. Poleg barskega pulta se na razstavišču ustvarjajo še drugi mikroambienti: sedišča na prostem, s katerimi so v kolektivu Prostorož oblikovali začasni javni prostor in simbolno podali roko lokalni skupnosti, in mizica s kopico gumbov, ki je nastala na pobudo kolektiva Anselma. »Ob razvrščanju gumbov se lahko obiskovalci srečajo z dejavnostjo, ki v Anselmi vzame veliko časa,« pojasnjuje Pungerčič, »obenem pa je ta skrajno meditativna.«

Nenadejane korespondence

MATERIAL BAR današnje stanje na področju oblikovanja vpenja v širši družbeni in zgodovinski kontekst. »Industrije, ki bi proizvajala oblikovalske izdelke v velikem merilu, pri nas praktično ni več; zato je oblikovalsko delo danes bistveno drugačno, kot je bilo denimo v petdesetih ali šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je takšna industrija obstajala,« poudarja Bor Pungerčič. Poleg načina dela se spreminjajo tudi vrednote, in v spremenjenem oblikovalskem ekosistemu se zdi, da se tudi slovenske prakse čedalje bolj usmerjajo k mehkejšim pristopom, vezanim na sodobne koncepte kolektivnosti in skrbi, ki temeljijo na osebni odgovornosti in domiselnosti ustvarjalca. Tudi zato so bistven del postavitve MATERIAL BARA pravzaprav razstavljavci sami, ki v času razstave vstopajo v dialog z obiskovalci, med seboj, pa tudi s kuratorji. Ta demokratizacija kuratorskega procesa je že v fazi snovanja predstavitve omogočila opazovanje korespondenc med posameznimi pristopi in medsebojno ustvarjalno oplajanje. Zdi se, da smo priča ustvarjanju začasnega kolektiva v najboljšem pomenu tega izraza: torej takšne skupine ustvarjalcev, ki kljub prizadevanjih za skupni cilj ne izgublja lastne avtonomije. Eden izmed rezultatov tega procesa je še obrazstavni časopis, ki je z novičarskimi formati ponudil duhovito igrišče za preizkušanje zamisli.

MATERIAL BAR v prakso vprega nekatere osrednje koncepte, ki dandanes ne prežemajo le oblikovalskega, temveč širši humanistično-teoretski svet – tiste o participatornosti, razsrediščenosti, gostoljubju in skrbi – s čimer mehko in nepotvorjeno vzpostavlja opozicijo silnicam hiperprodukcije in potrošništva, ki se zajedajo v sodobno oblikovanje.