Maša na dan spomina vseh vernih rajnih in 31. navadna nedelja med letom v cerkvi Domžale

Prvi in drugi november sta v naši zavesti dva dneva, ko se v molitvi obračamo na nebeškega Očeta za naše pokojne brate in sestre. Svete maše, obisk pokopališča, molitev za rajne… vse nas usmerja v razmišljanje o pokojnih, o smrti, posmrtnem življenju. Ko nastopi smrt bližnje osebe, po navadi občutimo praznino, kot da je del nas izginil in ga ne bo nikoli več. Vendar se lahko spominjamo vseh dragocenih trenutkov, ki nam jih je ta oseba dala, prijetnih klepetov, prijaznih besed. Tako oseba še naprej živi v naših spominih. V predhodnih pripravah je veliko pozornosti namenjeno ureditvi grobov, svečam in rožam. A ne pozabimo, da naši pokojni od sveč in rož ne bodo imeli veliko, edino zadoščenje jim lahko da naša molitev in žrtev zanje. Zato molimo za pokojne sedaj in čez celo leto. Na vernih duš dan, 2. novembra 2025 smo se ob jutranji sveti maši spominjali naših rajnkih. Pravzaprav bi lahko rekli na dopolnitev tistega, kar smo včeraj, prvega novembra praznovali. Včeraj smo se veselili vseh svetih,  pa tudi tega, da je naše življenje, da je naše mesto že pripravljeno v nebesih. Samo še tja moramo priti. Danes pa na drugi strani razmišljamo o naši minljivosti v tuzemstvu in srečanju s smrtjo. To je sestavni del življenja. Da bi bili pripravljeni na to srečanje, da bi vedno imeli pripravljen odgovor. Tukaj sem, gospod, pripravljen, da vstopim pred večno sodbo.

Sveto mašo je na Dan vernih rajnih daroval mag. Klemen Svetelj, župnik Župnije Marije vnebovzete Domžale. Za slovesno sveto mašo je s petjem poskrbel Cerkveni mešani pevski zbor Župnije Domžale z zborovodjem Martinom Kozjekom, na orgle jih je spremljal Anže Kozjek.

Kot je v pridigi dejal mag. Klemen Svetelj, župnik Župnije Domžale, je naš dom v nebesih, tam bo nad vse lepo, ker bomo ob Gospodu, ker bomo skupaj z njim. »Kako, da nas je še vedno strah oziroma, kako, da nas je strah tega prehoda oziroma,  da bi prišli do nebes. Ja, razumemo, da radi živimo. Lepo je živeti. Če imamo narejene odnose, za vse je približno poskrbljeno, za tisto telesno preživetje, kaj nam pa manjka? Mir imamo, Bogu hvala. Mislim, da nihče med nami ni lačen, v smislu, da bi rekel, ja, ničesar nimam za jest,  da bi nas nekaj posebej preganjalo. Tudi na tem področju nam nič ne manjka. Vse imamo preskrbljeno. Da bi rekel, da se moramo za življenje posebej boriti  na nekih posebnih stvareh, na našem področju tukaj. In vse to nam ustvarja tisti občutek lepote življenja, da radi živimo, da imamo ljudi okrog sebe  in zaradi tega verjamem, da je marsikoga potem strah vse to zapustiti. Pa mogoče bo kdo rekel, pa saj me ni strah  smrti zame osebno. Ampak bojim se, ko bodo umrli moji starši,  kako me bo to presunilo, kako me bo to zadelo,  kako me bo to na nek način prizadelo v srcu. Strah me je, če bi umrli otroci. Pravijo, da je za starša to nekaj najhujšega, ko lastni otroci odhajajo, ko umrejo.  Pa strah nas je bolečine.  Strah nas je trpljenja. Samo, da ne bi obležal v postelji, da bi bil prepuščen na milost in nemilost  drugim ljudem, ki bi skrbeli zame. Saj ne prosimo veliko. Samo to, da se lahko sam sebe v red spravim. Da lahko vstanem, se oblečem, se umijem, grem na stranišče. Saj, če že skuhat ne morem, to mi bodo že prinesli. To ni problem.  Strah nas je trpljenja, bolečine. Strah nas je, da bi prišli v situacijo,  v življenjsko situacijo, kjer bi  ničesar ne mogli naredit, pa vendar bi trpeli bodi si telesno,  še bolj pa, da bi trpeli v duhu, v srcu. Tega nas je strah.  Smrt, marsikdaj predstavlja na koncu rešitev.  Ko je nekdo odrešen trpljenja. Ko nekdo lahko v miru zadiha. Tudi so primeri, ko vidimo, ko človek, ki trpi, dokler je živ, njegovo telo skrčeno zaradi bolečine,  zaradi vsega tega. Kako se njegovo telo sprosti, kot da bi odložil  vse tisto, kar ga je bremenilo v tem življenju. Ja, trpljenje se pozna tudi na telesu. Pa vendar kot kristjani  verjamemo, da telo ni vse. Da ima svoje tegobe,  da ima svoj začetek in svoj konec. Da so stvari, ki nas telesno gledano preizkušajo, preverjajo na nek način ali  testirajo, skozi katere moramo, da se človek prečisti, da na nek način lahko dozori za večnost. Naša misel, naš pogled  ne sme biti usmerjen zgolj v to trpljenje, ki bo prišlo, ali pa v te poslednje zemeljske stvari.  Pač pa se oziramo z vsem zaupanjem v nebeško, v tisto, kar sledi, v tisto, kar nam Gospod pripravlja,  v tisto veselje, v pričakovanje, v bližino Boga samega. Včeraj smo praznovali vse svete, danes se spominjamo o naših pokojnih bratov in sester. Duhovnik je sedaj v črnem plašču, vsaj tukaj v naši župniji. Ampak vsa ta zunanjost pa tudi praznik kot takšen nam hoče spregovoriti ravno o tem. Ja, trpljenje gotovo bo, preizkušnje bodo, za vse stvari v življenju nič nismo izvzeti, kot kristjani, da bi rekli, joj, nam pa tega ne bo potrebno doživeti.  Nismo drugačni od vseh ostalih ljudi. Imamo pa upanje. Imamo pogled, ki je lahko vpet preko križa  v večnost, v ostajanje. Imamo tolažbo, kajti Gospod sam nam pravi, da nas ne bo zapustil, da so naša imena zapisana v skalo, vklesana in se ne bodo izbrisala. Da nas gospod na nek način čaka na oni strani z dvema odprtima rokama. Pridi, moj sin, moja hči, čakam te. Zate sem dal življenje, zate sem dal vse, kar imam, zate sem dal samega sebe, čakam te. A to, dragi bratje in sestre, če nas je strah trpljenja, nam je Jezus pokazal pot. Ja, potrebujemo drug drugega. Tudi takrat, ko človek ostane sam, ko mogoče nima več tistega, s katerim si je želel živeti do konca,  ker je nekdo že odšel, nas gospod vedno rabi. In če smo pošteni, rabimo tudi drug drugega, da se med seboj dopolnjujemo, se učimo, da nek način drug drugemu lepšamo, gradimo življenje. Zato bodimo povezani med seboj. Po eni strani živi na poseben način, ampak ne samo živi, tudi s pokojnimi bodimo povezani. Tudi oni morajo ostati del našega življenja. Včeraj sem na pokopališču uporabil to misel. Drevo vidimo steblo, deblo, vidimo veje, vidimo liste, ne vidimo pa korenin. Ampak drevo brez korenin je mrtvo. Človek lahko dela, lahko ne vem kaj vse gradi in tako naprej. Človek brez korenin, brez povezanosti  s svojimi predniki je mrtev.  Kajti iz njih rastemo, oni so nam dali to,  kar imamo, od življenja do navad, do vrednot in tako naprej. In če to odrežemo, smo mrtvi.  Ne pozabimo naših pokojnih, ne samo v teh dneh, ampak vedno znova se jih spominjamo, vedno znova prihajamo na grobove, vedno znova molimo za njih, darujemo za maše, upravljamo dobra dela, odpustke, ki jih lahko dobimo v teh dneh. Naši rani nas potrebujejo, tako kot mi potrebujemo njih.«

Odrasli domžalski skavti so pred mašo začeli pripravljati čaj in kavo, prinesli so tudi pecivo, ki so jih po sveti maši ponudili vernikom, ki so prišli h sveti maši, da so se vsi še malo podružili in da niso po maši takoj odbrzeli domov. Klepet in druženje po maši je nekaj veličastnega, saj tudi tisti, ki so ostali sami na tem svetu, brez zakonskega sopotnika in brez otrok, ki so se razselili po drugih krajih, pogovor in druženje veliko pomeni.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar