marsikaj bi poznali, če bi brali.

Z zanimanjem sem prebrala članek v Sobotni prilogi o zamolčanih ženskih travmah med vojno in po njej. Prav je, da raziskujemo tudi italijanske zgodbe, prav je, da poslušamo zgodovinarje in pogledamo čez mejo, saj noben narod nima monopola ne nad trpljenjem ne nad resnico.

Ob branju pa me je vendarle prešinila nekoliko nagajiva misel: ali res poznamo vse zgodbe, ki jih imamo doma, preden jih začnemo iskati drugod?

Že desetletja poslušam slovenske ženske in moške, ki so mi pripovedovali o vojni, prvih povojnih letih, revščini, nasilju, posilstvih, neželenih nosečnostih, splavih, nezakonskih otrocih, političnem strahu, molku in sramu. Marsikaj od tega bralec izve iz pričevanj, zapisanih v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače.

To niso zgodbe, ki bi nastale za pisalno mizo, niti niso naknadne akademske razlage nekega časa. Pripovedovali so jih ljudje, ki so ta čas živeli, ki so nosili njegove posledice na lastni koži in ki so o marsičem spregovorili šele takrat, ko so bili že stari in so končno zbrali pogum.

Zato me vedno malo zaboli, kadar berem, kako na novo »odkrivamo« zamolčano zgodovino žensk, hkrati pa se skoraj nihče ne spomni na stotine domačih pričevanj, ki so že leta zapisana, natisnjena in dostopna.

Tudi zato nam  ni treba čez mejo po zgodbe.

Včasih bi bilo dovolj, da bi odprli domačo knjigo, za katero vemo, da obstaja, pa jo imamo tudi na dosegu roke.

članek