Marija Švajncer: PISANE PESMI

piše: Milan Novak

»V svobodo vpreženi psi«

Utrip življenja, bitje živosti, prihodnost, polna upa in vere. So to sinonimi za želje Marije Švajncer? Ali so nemara v knjigi poezije PISANE PESMI zapisana vprašanja, ki to niso? In so potemtakem trditve, katere bi avtorica sama želela potrditi. Bržkone gre za zanikanje vitalnosti in hkrati upanje, da le to vendarle obstaja. Za zanikanje ustvarjalnosti in z izpisanimi pesmimi za, kakopak, negacijo tega zanikanja samega.

Verjamem, da se človek vsake toliko mora poizprašati, ali je to, kar je, tisto, kar je pred leti bila vizija. Marija Švajncer se temu posveča z veliko mero abstraktne, brezčasne simbolike.

naslovnica: Marija Švajncer, PISANE PESMI
(Mariborska literarna družba; Maribor, 2015), foto Milan Novak

Sneg je pogost motiv čistosti. Marija Švajncer v pomen snega vpreže sani svobode. Odprte in brezkončne svobode duha. Lirskemu subjektu piše popotnice, pesmi, ki opogumljajo na saneh stoječega, psi pa, polni moči življenja in želje po teku, neizčrpnem teku, dirjajo v zavoj, za njim v naslednji in naslednji zavoj. Zavoji so vprašanja, ki jih pesniški subjekt bere, toda psi ne znajo brati, zato drvijo, vlečejo sani naprej. Kdo stoji za tem, na saneh čvrsto razkoračenim subjektom?

Večerni ptič, temen ptič. Boleče neposredno. Ali gre za prevaro?

»Ptič,
zmeraj ptič,
ždi in preži.
Pogled
in
že ga
več ni.
Oči,
ki ga zatem
spet uzrejo.
Kakšna
je skrivnost
temnega
ptiča?
…«

Melanholija brizga v podpalubje barke, ki pa ga avtorica nepopustljivo prazni. Ne želi, da barka potone, čeprav v sebi, nekje pod kobilico, to grožnjo sluti kot prikazen, ki plava pod gredljem in ga vleče navzdol. A podpalubje ni mračno, pisano je, pisane pesmi lebdijo kot v zrak zapisane, le njihove sence so težke. In kličejo, odidi, prikazen, tako zvenijo verzi:

»Prikaži se,
tipalka
miru,
približaj se,
zvezda
svetlega
pobega,
zarij se,
sozvočje
današnjega
dne.
Oklenite me,
tisoč
hitrih
prebliskov,
daj se mi,
življenjska
moč,
prepusti se mi,
danost,
ne odidi,
vztrajni
pogum.«

V zadnjem zavoju neumornih psov, drvečih z življenjem v očeh, preberemo verze:

»…
Samo
neznatna
toplina
človeške
bližine,
le kanec
stika,
samo toliko,
da ni
tako
samotno.«

Postane jasno, da sta besede pisala dva. Avtorica, ki bi kar odšla, če bi zamižala in nekdo, njej najdražji, njen smisel, njen drugi del dotika. Ki ji očitno mižati ne pusti in od zunaj, z mokre strani trupa, maši špranje med rebri. Za konec, ker sam ne znam bolje zapisati, si sposodim besede avtorja spremne besede, Marjana Pungartnika: »Najbrž zlepa ni zbirke, ki tako naravnost govori o veličastnosti življenja in sveta, skoraj solipsistično, a s toliko topline in toliko vpogleda v filozofske razsežnosti človekovega bivanja.«