Marija Švajncer – Na odru

7 hours ago 5

ARTICLE AD

Piše: Jože Štucin

SAMO ŠE DANES SMO NA ODRU …

Marija Švajncer: Na odru, Kulturni center Maribor, zavod za umetniško produkcijo in založništvo, zbirka Frontier 323, Maribor 2025

Nova pesniška zbirka Marije Švajncer, filozofinje, publicistke, pesnice, pisateljice in profesorice se začenja zelo prozaično. Prvi sklop pesmi je dobesedno “prikapljal” z odra, s koncertnih prizorišč, ki jih je avtorica obiskala. Gre za nekakšne refleksije, postposlušalske vtise, kjer se pač glasba interpretira na osebni ravni, z ubeseditvijo občutkov, razmislekov, preskokov v starogrški mousikē, ko je glasba samo del vseh a(tra)ktivnosti muz, tudi literarnih, in ko se poezija spet staplja z glasbo v enovito celoto.

Prve pesmi reflektirajo glasbene dogodke na splošno, recimo pesmi Na odru, Pevec, Sentimentalna popevka, Jok itd., takoj zatem pa avtorica ukreše s kresilom in izpostavi konkretne avtorje, recimo Chopina (“Chopin je vedno tukaj, / s kristali božajoče harmonije / in dotiki, ki poljubljajo zevest.“), nato preskoči na Mahlerja, verjetno najbolj svetoboljnega in travmatiziranega poznega romantika (“Zagrobna pesem / in hkrati melodija, / ki se ohrani / in daje moč.“). In še naprej na tak način, dokler se ne razkrije popolna pesničina širina, kjer ni ovir za Traviato ali Magnifica, za Carmino Slovenico ali Cigane v poznem večeru, svoj prostor v zbirki dobijo tudi Slovenske pesmi v interpretativni podobi Gala Gjurina ali v zanosnem in zvonkem petju otroških zborov, kjer je belina res bela, srce pa svetlo in žareče. Nekako pa se ta “strogo” odrski del zbirke lepo zgosti v pesmi Samo še danes, kjer avtorefleksija in globok bivanjski razmislek presekata premico zgolj poslušanja “zunanjih” impulzov (tonov) in postavita poezijo v pravi fokus, tja, kjer govorimo o minljivosti, končnosti in smrti.

Samo še danes

Samo še danes

naj bo melodija,

samo še danes

se mi hoče zvokov,

samo še danes

naj bodo možgani

natrpani z vsemi temi toni.

Jutri bo tišina spolzela

v moj razdrobljeni duh

in ničesar več

se ne bo dalo postoriti.

Pesem je prelomna. Se zdi. Spopade se s trenutkom (“danes“) in večnostjo (“Jutri bo tišina spolzela / v moj razdrobljeni duh“), s trenutkom, ki JE in večnostjo, ki BO.

Vmes pa je minljivost, poezija, mrtvohladna metafora, polna uvida in resnic, nabita z močjo bivanja, a v istem trenutku tudi prazna in (do)končna, s tem pa – večna.

Skoraj bi padli v mistično razpoloženje. Fizika ima okvirje, metafizika je pa tako ali tako en sam “okvir”. Smo in nismo, vse hkrati, poezija pa je in ni razodetje, prej seveda ni, kot je, kajti pesnica občutljivo zazna: “Zdaj vem, / prav dobro vem, / da so zvoki moji. / Prilastila sem si jih, / ko me je hotela odgnati tišina.” A oder, ta iskana in vzišena postavka, kakšen meter nad realijami vsakdana, se nenadoma spremeni v splošno resnico – vse je oder, življenje samo je odrska a(bs)trakcija, celo zvoki, ki jih nihče ne mara, so del te drame, del gledališke scene, ki se bori za opaznost in potrditev: “Nekje daleč žagajo / in zganjajo vsiljiv hrup, / glasba se je umaknila / v nemoč melodije. / Hoče, / da bi zazvenela, / a je tista žaga / močnejša …”

Tako, brez sile in bolečine, poezija Marije Švajncer zdrsne v polje splošnega, celostnega doživljanja sveta in pisanja o vsem, kar je in česar ni. Poezija je od kjer koli, tudi v istoimenskem ciklu s petimi pesmimi je pomenljivo dejstvo, “da nikoli ne veš čisto natančno, / ali se je rosa že posušila (…) ne moreš se dokopati / do spoznanja. / Pač ne gre. / In potem tako prazna in nevedna / zreš proti drevesom, / videno te prevzame / in te ohranja v dišečem dnevu“. Poezija je pojav, naravni pojav, in če bi že morali razreševati to dejstvo, bi se hitro soočili z božanskimi didaskalijami.

Znenada pademo, na štrbunk, v čisto liriko. Pesničin literarni subjekt se osamosvoji, se vzdigne nad poniglavim mesenim jazom (ki se oplaja z glasbo in benti nad motornimi žagami) ter prične pesniti na ravni visoke pesmi. Od tu naprej so cikli le še “nadnaslovi”, v resnici se pesnica odlepi od nekakšnega “odrskega” programa in besede ji stečejo brez namena, brez planske podstati, stečejo, kot steče čisti potoček pri izviru, ko se odtrga od zemeljskih globin in oddrdra svojo pesem po vidni in čutni pokrajini, po sanjah žejnih popotnikov do svetlih polj, kjer “so tudi pajčevine / in trni skrivnih rož, / še pajki so, / z zlobnim očesom, / rože pa tako zapuščene / in vsiljivo sladke … “

Pademo v antologijski del zbirke, kjer bi vsaka pesem zaslužila poglobljeno analizo, res se še vmes pojavi kakšen megalit, na primer pesem Učeni moški, v temelju pa poezija zabrede v samost, v preizpraševanje sebe, svojih semen biti in konca. Res, vrhunski preobrat, kot naklepen, čeprav ni nikjer podatka o tem in se bolj zdi, da je pesnica pač v svoji hrepeneči izrazni ambiciji postopoma opustila “pripovednost” in se zleknila v “samost”, svojost, liričnost, ki ima močan “point”, a z opaznim namenom, da kontrastira oba pola pesnenja.

Tako.

V pesmi Nekaj ljubezni se zdi, da je razgaljen bistveni poudarek te zbirke. Ljubezen je, a se je postarala, vse je še tu, a obenem odhaja, pesmi se rojevajo, a hkrati že tudi umirajo. Vse je samo videz, od prej in od sedaj; vse je samo oder, ki je živ samo zato, ker je življenje predolgo, sicer ničesar ni. Nič kraljuje vsemu, četudi z ljubeznijo.