Marija Švajncer: Ljubezen z robotom

Kulturni center Maribor, 2025

Piše: Matej Krajnc

Že naslovnica pričujoče knjige je dovolj zgovorna. Cajtgajstovski roman je svoj predogled doživel tudi v zborniku Za vzorec besede 2 Društva slovenskih pisateljev, knjiga kot celota pa odseva še nekolikanj bolj (ne toliko radikalen kot) odločen aspekt razčlovečenja sveta in to z dobro merico samoironije in humorja. Oboje je v takem špilu še kako potrebno, saj bi sicer lahko pčomislili, da je roman še eno vzdihovanje nad časi. Kje pa, časi so, kakršni so, spreminjajo se in mi z njimi. O robotih se v literaturi govori že dolgo, zelo dolgo in zvečine je šlo za fantazijo, znanstveno fantastiko, spekulativno fikcijo, zdaj pa je gospod Belcebub povečerjal šalo in elektronika dejansko prevzema svet – brez zaslonov in takšnih ali drugačnih “robotov” ne znamo (ali nočemo) več živeti, mrka nas ni strah, ker si ga sploh ne predstavljamo, vedemo pa se, kot da smo še vedno v jamah. Zdaj pa znaj in vej!

Korist napredka je jako dvorezna – ljudje je ponavadi ne znamo izkoristiti v svoj dolgoročni prid, ampak jo zlorabimo in tako potem pride do situacij. Kakšne so, lahko vidite že dandanes, če pogledate okrog sebe, v pričujoči knjigi pa so duhovite in tudi zabavne, dokler seveda ne postanemo zahtevni bralci in pogledamo dlje v “utrobo”: knjiga je pravzaprav tudi zelo resen in zaresen dnevnik dandanašnje mentalitete in lahkotnosti bivanja. Morda celo: knjiga je zlasti zelo resen in zaresen dnevnik dandanašnje mentalitete in lahkotnosti bivanja. Marija Švajncer je tako zrela in vešča pripovedovalka, da enega in drugega (humorja in dejtev) odkrije toliko, kolikor zgodba tega potrebuje. Zgodba obojega potrebuje kar precej, veščina je v doziranju in umeščanju situacij. “Ribica, pričaraj mi mladega fanta!” – “Digitalizacija delovnih okolij” – “Vsekakor je (robot) bil moj. Drago sem ga plačala, še zdaj me preganja ta velika vsota.” Kupiti si ljubezen. Robotskega ljubimca. Ker sem se ravno ločil, bi tudi meni prišlo prav. Robotka, ki nima vprogramiranih taktik. Robotek, ki ljubi. He he he he.

Roman, na katerega bi bil užitek spisati soundtrack. Ni še rečeno, da se to ne zgodi. In Boti je tako srčkan … dokler se ne izkaže, da … Ne bom kvaril bralskega užitka. Avtorica neke vrste napotnico izda že na začetku v kratkem uvodu, a seveda ne napove vsega. A po principu nič nas ne sme presenetiti se knjiga razmahne v eno in drugo smer: seveda, nujno je kupiti si robota. Moramo ga imeti. In: je res nujno hiteti v nabavo robota? Ga moramo imeti? Odgovor je podoben tistemu iz Buldožerjev: yes, my baby, no. A v resnici je dosti bolj kompleksen. Romanu želim srečno pot na police z občutkom, da se bomo (tudi) o njem morali še večkrat poglobljeno pogovarjati.