Marija Jakopin: Novoletna smrečica

Ko začne iz vsakega zvočnika trgovine skakati na plano Mariah Carey s svojim All I want for Christmas, se pojavi vprašanje kaj je bolje nabaviti: umetno ali naravno novoletno smrečico?

Umetna je običajno iz plastike, ki potem, ko postane odpadek, s svojim počasnim razpadanjem obremeni okolje, je pa po drugi strani sila praktična. Imamo jo v kleti, prinesemo jo v stanovanje, postavimo v manj kot pol ure in že smo pripravljeni za novoletno idilo.

Marsikdo je pristaš umetne tudi zato, ker naj bi bilo izsekavanje gozdov planetu škodljivo. A v resnici so kupljene novoletne smrečice običajno iz tujih drevesnic, tako sta bili njihova vzgoja in transport prav tako okoljsko obremenilna, še bolj pa z njimi obremenijo okolje tisti, ki kršijo zakonodajo in se je januarja poskušajo znebiti tako, da jo odvržejo v bližnji gozd. Kadar v svojem gozdu zalotim takega hudodelca, doživim vzpodbudno dejstvo, da kljub mačku, ponovoletnem malodušju in plundri ljudje zmorejo veliko kreativnosti. Zagovarjanje gre takole: A je to res prepovedano? Nisem vedel. Zakaj pa je prepovedano? Saj to je del narave, tu okrog je ogromno smrek – a one so pa lahko tu? Tako je delal že moj ata in moj ded, pa ni bilo nikoli problema.

Njihov ded je smrečico „uplenil” v lastnem gozdu in še to je dobro vedel katero in zakaj. Ta, iz tujih drevesnic, ki jo je vrli kreativec odvrgel v gozd, je sicer neprimerno bolj gosta in lepa kot tiste iz gozda (primer gozdne je na naslovni fotografiji), skriva pa kupljena na sebi lahko tujerodne škodljivce, bolezni ali celo semena tujerodnih invazivnih vrst. Običajno si vzamem čas, ohranim mirne živce, ko mi ljudje razlagajo, da lahko v gozdu počne prav vsak kar ga je volja, ter ponudim, da prihodnje leto pride po tukajšnjo smrečico, le pokliče naj prej, saj mora biti vsaka novoletna smrečica opremljena z dovoljenjem Zavoda za gozdove – nalepko z napisom Darilo gozda vašemu domu, ki dokazuje, da je bila smrečica pridobljena na legalen in za gozd neobremenilen način. Doslej me ni še nihče poklical, morda si jo je odrezal sam. Zakaj se glede tega ne vznemirjam prav dosti? Gozd, v katerem delujem, leži na nadmorski višini pod 800 metri, kar pomeni, da bo imela smreka v bodoče glede na hitro rast temperatur in spremenjene padavine (nalivi namesto prijetnega dežka ter odsotnost snega) težavo. Zato dajem prednost jelki, ki jo hitro rastoča smreka pogosto prekrije in jo s tem ugonobi. Tako ni neke večje škode, če kak nepridiprav odstrani kakšno smreko, ki zastira jelko. Pri tem je seveda dobro, če zna prepoznati kaj je jelka in kaj smreka. Najenostavnejši način razločevanja je po iglicah – jelkine so na koncu zaobljene, zaradi česar ne pikajo, če jih otipamo, dočim smrekine so koničaste in zbodejo, če zagrabite vejico. Jelkine so tudi bolj ploščate in rastejo na vejici ravninsko, medtem ko pri smreki iglice izraščajo v vse smeri okrog vejice.

Ko se boste torej te dni odpravljali v gozd na srečanje z lastnikom, ki vam bo odrezal primerno smrečico, si le dajte duška z opazovanjem zimske gozdne idile. Analogij z najbolj praznovanim rojstvom bodočega preroka je gozd pozimi poln. Na koncu vejic se napenjajo brsti – v protimrazno ovojnico zapakirane bodoče vejice in listi, ki nas bodo spomladi razveseljevali. Hkrati so slasten zimski prigrizek za prenekatero gozdno žival.

Novo življenje nastaja tudi v brlogih. Medvedke pozimi polegajo mladiče, jih tam dojijo do pomladi, ko sestradane in zaradi razposajenih, na zunanji svet nevajenih mladičev, nemirne prihrumijo na plano. Prihodnjo pomlad bo tako medvedov 20 odstotkov več kot lani, ko so konflikti z ljudmi prišli do zaskrbljujoče točke, potem pa je celo neukim nevarnežem uspelo doseči ustavitev odstrela, ki bi vzpostavilo možnost sobivanja ljudi in medvedov v istem okolju.

Za divje prašiče je december še posebej prazničen, saj se parijo ravno v tem času, kar pri njih imenujemo buk.

Drevesa so videti bistveno bolj speče. In tudi zares so. Vsaj listavci, ki si pozimi privoščijo malo miru. Jeseni klorofil v listih razpade in pokažejo se barve drugih pigmentov kot sta karoten in ksantofil, ki jih je prej prikrival klorofil. Na stiku vejice in peclja zraste plutast čep, ki prekine dotok vode v list, zato se ta posuši in odpade. Drevo namreč sklepa, da bo pozimi možnost pozebe, svetlobe bo malo, voda v tleh zamrznjena. Če ljudje rečemo, da se od vode ni še nihče najedel, smo v zmoti, saj zna drevo iz vode (svetlobe in ogljikovega dioksida) pridelati hrano, čemur rečemo fotosinteza. Ker ni pogojev in surovin, se zato listavci znebijo tovarne za hrano, ko odvržejo liste. Hkrati pa si zmanjšajo površino, ki bi lahko zamrznila. Približno tako, kot če bi mi plavutke jeseni odvrgli na tla, ker se tako ali tako ne nameravamo kopati. Nam bi šle slej kot prej na živce, ker bi se čeznje spotikali, tu pa je drevo v svoji nepremičnosti na boljšem, saj ga odvrženi listi prav nič ne motijo, še več! Razpadli listi omogočajo zastor semenom in čez čas postanejo zemljica, torej bodoči vir hranil.

Manj mirni so iglavci, ki stavijo na zgodnji začetek rasti, zato se svoje prehrambene tovarne (iglic) ne znebijo, jih pa zaščitijo z voskasto prevleko. Če je le malo nad nič stopinj Celzija, odprejo svoje nekoliko vgreznjene listne reče in posrkajo ogljikov dioksid iz zraka. Z nekaj vode in vsaj malo svetlobe se jim v iglicah že tvori blagodejni sladkor. Za drevesa sladkor ni tako kvaren kot za ljudi in se le redko prekomerno zredijo. Sladkor pa jim služi tudi za nižanje ledišča, s čimer se obvarujejo pred zmrzaljo.

Za prihajajoče leto vam drage bralke in bralci želim, da bi se vam čim večkrat na obraz narisal nasmešek, kot je doletel bivšega sodelavca iz predgozdarskih časov Daria na fotografiji, ko smo mu na strokoven način priskrbeli lokalno, gozdno smrečico. Želim vam, da bi našli mir kot ga izkazujejo zimski listavci in da bi znali najti dobre priložnosti, kot znajo izkoristiti tople dni iglavci. Da bi vas pred mrazom grela če že ne voskasta prevleka pa vsaj poliestrska, volnena ali pernata. Vašo dušo pa ljubeč, prijazen in ne tako kot pri divjih prašičih mimoidoči partner. Da bi bil vaš naraščaj ravno prav razposajen in da da bi se v pomlad podali ravno prav suhi ali debeli.

Napisala: Marija Jakopin
Foto: Marija Jakopin