»Mama je vedela, da je pri košarki manj umazanega perila«

Iz torkove priloge Šport plus.

Denis Doljak, ki je pred nekaj dnevi dopolnil 44 let, je v dolgi košarkarski karieri igral za Kontovel, Jadran, Kraški zidar, Bor in Sokol.

Kdaj ste odigrali svojo zadnjo uradno tekmo?

Vem da je bilo s Sokolom, a ne spominjam se leta. Poglejmo na Slosport ... A ja, sezona 2019/2020 - do covida.

Kako se spominjate svojih začetkov v športu?

Lepe spomine imam. Začel sem v tretjem razredu osnovne šole. Lahko rečem, da me je košarka takoj usmerila v zdrav način življenja.

Kaj štejete za največji uspeh v karieri?

Igranje za Kraški zidar v prvi slovenski ligi.

Kaj najbolj obžalujete, ko pomislite na svojo športno pot?

Prav nič. Želel sem si igrati v prvi ligi, to sem dosegel in potem izbral univerzitetni študij.

Ste se kdaj po kakšni tekmi zjokali - od žalosti ali od veselja?

Spomnim se, kako sva jokala z Nikom Stokljem, ko nama z Borom ni uspelo napredovati v C1-ligo.

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi izbrali isti šport?

Seveda, košarko. Jaz bi kot otrok sicer izbral nogomet, a mama je vedela, da je pri košarki manj umazanega perila.

Kdo je bil vaš najljubši trener?

Igor Meden, ker nas je že v mladih letih naučil - morda še preveč za tista leta -, kaj je zdrav življenjski slog, kako pomembna je prehrana, kaj je profesionalno treniranje, kako se zmaga in kako se izgubi. Zaljubil sem se v košarko. Imel sem sicer tudi druge dobre trenerje, npr. Andreja Vremca in Walterja Vatovca.

Kdo od soigralcev vam je najbolj ostal v spominu?

Tisti s širokim srcem, recimo Mugoša v Sežani, Hmeljak v Nabrežini, Stokelj ... Zdaj na rekreaciji je končno moj soigralec Sandi Rauber.

To je delno že odgovor na vprašanje, kako danes skrbite za svoje telo ...

Rekreacijsko igram košarko, a Miklavž mi je podaril pametno uro in zdaj se z njo ukvarjam tudi s tekom. Rad bi pretekel polmaraton, a treba bo čuvati meniskus, hrustanec, hrbet in druge zadeve.

Se še kdaj srečate z nekdanjimi soigralci?

Pred nekaj leti smo s soletniki v Nabrežini tudi odigrali tekmico, ki se je zaključila s piščancem.

Ste radi trenirali in hodili na priprave?

Ja. Ko smo z Mednom imeli priprave v Premanturi ali Postojni, je spominjalo na treninge JNA ... Okoli nas so prekladali orožje, mi smo tekli Cooperjev test.

Katero anekdoto iz športnih dni najpogosteje obujate?

Na igrišču sem znal biti maščevalen, a drugače sem rad pomagal soigralcem. To bo izpadlo čudno, a bil sem odgovoren za toaletni papir. Če ga je kdo potreboval, ga je dobil pri meni.

Kje živite in s čim se danes ukvarjate?

Sem profesor gospodarskega poslovanja na DTZ Žige Zoisa v Trstu, živim pa v Samatorci, ki je najlepša vas na svetu.