MAMA JE TAKO REKLA

MAMA JE TAKO REKLA

Mama igra v našem življenju pomembno vlogo. Njeni stavki (misli, zapovedi, predsodki, itd.) ostanejo z nami še dolgo po tem, ko odrastemo, si ustvarimo družino in celo dobimo sive lase. Včasih nam pomagajo, drugič pa se spremenijo v ovire, ki nam grenijo življenje, saj ''nekaj'' počnemo samo zato, ker je tako delala mama. Ali ker je mama rekla, da se mora.

Metoda ima artritis. Prsti jo bolijo, zapestja ji zatekajo, toda še zmeraj lika brisače, kuhinjske krpe in spodnje perilo. Mož vztraja, da mora biti vse zlikano, ker je njegova mama rekla, da se tako spodobi, da se perilo ''razkuži'' in zato, ker je potem občutek na telesu ''mehkejši''. Zanimivo pa je, da se taisti mož tušira samo ob sobotah. Tudi to je svetovala mama. Pogostejše umivanje naj bi človeku »izsušilo kožo«.

»Mama je tako delala,« pogosto reče mož, ki po kosilu odrine krožnik od sebe in se preseli na kavč. Njegova mama je namreč gospodinjstvo vodila sama. Zamolči pa, da ni hodila v službo, ni se vsak dan vozila štirideset kilometrov daleč in ni še ob osmih zvečer odgovarjala na službena sporočila. Časi so se spremenili, le njegova pravica do počitka je ostala nedotaknjena.

Mama ga je naučila tudi, da se kruha ne meče proč. Zato ženi pridiga, kadar zavrže plesnivo žemljo. Sam pa brez pomisleka kupi nov telefon, čeprav stari še dobro dela. Pri kruhu je treba varčevati, pri tehniki pa očitno ni greh metati denarja skozi okno.

Nekateri ne dovolijo odpreti dveh oken hkrati, ker je mama svarila, da prepih ubija. V isti sapi prižgejo cigareto in zakadijo kuhinjo, saj njihova mama o drobnih delcih, pljučih in kakovosti zraka ni govorila. Prepih je torej smrtno nevaren, cigaretni dim pa nekaj običajnega, ker ga mama ni nikoli omenjala.

Otroka zavijajo v tri puloverje, kapo in šal, čeprav je zunaj petnajst stopinj. »Mama je vedno govorila, da mora biti otroku toplo.« Ko se otrok preznojen prehladi, je krivo muhasto vreme. Nikoli pa mamini nasveti.

Poznam tudi ljudi, ki ne sedejo na hladen kamen, ker jim je mama rekla, da bodo dobili »volka« v rit. Potem pa ure sedijo na kavču, ne gredo niti na sprehod in se čudijo, zakaj jih boli hrbet. Hladen kamen je nevaren, lenarjenje pa očitno ne.

Mame so nekoč svarile, da se po kosilu ne sme takoj v vodo. Njihovi otroci so to navodilo tako vestno ponotranjili, da še pri šestdesetih, ko so na morju, čakajo dve uri, preden si zmočijo trebuh. Na drugi strani pa se jim nič ne zdi nevarno, če malo vmes spijejo XX kozarcev vina in piva, na glavo skakajo v vodo ali celo sedejo za volan. Mama je pač govorila o vodi, ne o alkoholu.

Veliko mam je hčeram položilo na srce, naj potrpijo. Tudi same so. Potrpele so ob možu, ki je pil, varal, kričal ali zapravil plačo samo zase. Zato nekatere hčere še danes ostajajo v nesrečnih zakonih in ponavljajo: »Mama je zdržala, bom pa še jaz.«

Toda ali je materino trpljenje res zapuščina, ki jo je treba skrbno ohranjati? Morda mama ni vztrajala zato, ker je bilo tako prav, ampak zato, ker ni imela svojega denarja, stanovanja, podpore in možnosti izbire. Njena stiska ne bi smela postati življenjski program njenih otrok.

Enako velja za znameniti nasvet, da mora tisto, kar se zgodi doma, ostati doma – med štirimi stenami. Zaradi njega so desetletja skrivali alkoholizem, nasilje, duševne stiske in zlorabe. Družinska čast je bila pomembnejša od človeka. Molčalo se je, da ne bi govorili sosedje, sosedje pa so tako ali tako vse vedeli.

»Mama je rekla, da se umazano perilo ne pere pred drugimi,« še danes reče kdo. Res je. Toda včasih perilo ni samo umazano. Včasih je prepojeno s strahom in zlom, zato ga je treba  odnesti na svetlo, oprati in tudi zamenjati.

Tudi pri vzgoji otrok se radi sklicujemo na mamo. »Mene je mama tepla, pa mi nič ne manjka,« zatrjuje odrasel človek, ki se razjezi ob najmanjši kritiki, ne zna pa govoriti o svojih čustvih in se še lastnih otrok boji objeti. Ker tudi mama tega ni počela.

Nekatere mame so učile, da se krožnik mora izprazniti, četudi otrok ni več lačen. Zato danes odrasli silijo svoje otroke, naj pojedo do konca, ker »hrane ne bomo metali stran«. Otrokov želodec tako postane posoda za biološke odpadke. Hrana ne sme v smeti, lahko pa se jo stlači vase! ☹

Mamini nasveti se imenitno prilagajajo tudi spolu. Sin ne zna skuhati niti jajca, ker je mama govorila, da je kuhinja žensko delo. Od žene pa pričakuje, da bo zaposlena, saj z eno plačo danes ni mogoče živeti. Pri njenem delu so se časi spremenili, pri njegovem pa so obstali nekje leta 1957.

Tudi snahe pogosto slišijo: »Moja mama je vsako nedeljo spekla nekaj sladkega.« Manj pogosto pa mož doda, da je njegov oče nasekal drva, obdelal njivo, popravil streho in sam zamenjal olje v avtomobilu. Od materine zapuščine bi obdržal ''cukr'', očetovih obveznosti pa se ne spominja več, kr mama ni naročila, da se jih mora?

Mame seveda niso krive za vse naše čudaške navade. Svetovale so nam po svojih najboljših močeh in v razmerah, v katerih so živele. Marsikateri njihov nasvet je dragocen še danes: ne odidi od doma sprt, pomagaj človeku v stiski, ne zapravljaj več, kot imaš, in nikogar ne ponižuj.

Toda odraslost se začne tudi s spoznanjem, da mama ni imela zmeraj prav. Nekateri njeni nasveti so pripadali drugemu času, drugi so izvirali iz strahu, tretji iz nevednosti, četrti pa so bili morda že takrat popolnoma zgrešeni.

Zato bi morali, preden izgovorimo »mama je tako rekla«, pomisliti, ali nam njen nasvet še koristi ali pa z njim samo opravičujemo svojo lenobo, trmo, strah in nepripravljenost na spremembe.

Mamo lahko spoštujemo, ne da bi do smrti likali spodnje hlače. Lahko jo imamo radi, ne da bi se prhali samo ob sobotah. In lahko smo ji hvaležni za vse, kar nam je dala, ne da bi morali za njo podedovati tudi vsako njeno zmoto.

Mama nam je dala korenine, ni pa rekla, da moramo zaradi njih vse življenje stati na istem mestu.