Mala šola teologije

Prav veselje je gledati vse to … veselje, ki ga v prvoseptembrskih dneh na ulice in igrišča prinese mladina in otročad. Vsi ti šolarji očitno mislijo, verjamejo, prepričani so, vedo!, da jih nekaj čaka, nekaj dobrega in vznemirljivega! Pustolovščina, prijateljstvo, ljubezen, nekaj novega pač. Pa tudi če je to zgolj – naslednji trenutek. Kot da nekje v sebi preprosto vedo, da je globoko v sedanjost utrta obljuba: »Vse delam novo« (Raz 21,5). Glasbi njihovega mladostnega čebljanja se ni težko skoraj nostalgično predajati. Tudi verjeti njihovemu navdušenju ne. A – le za par trenutkov. Že naslednji hip se zalotim v vestnem ukvarjanju z lastno zaskrbljenostjo. Glede česar koli pač že. Saj jo vsi dobro poznamo, to, zaskrbljenost odraslih … Pa pomislim: čakaj malo – jim torej ne verjamem? Ali s svojo trmasto resnobnostjo morda namigujem, da je njihova zaljubljenost v življenje nekaj lažnega? Ali želim s svojo zadržanostjo reči, da gre pri njihovi igrivosti za nekaj manj resničnega od mojih r...