LPR proti postavitvi sežigalnice v Mariboru

Lista za pravičen razvoj mestnih četrti in krajevnih skupnosti je danes podala izjavo, da so proti postavitvi sežigalnice v Mariboru.

Vlada RS namerava v razpisu za podelitev državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov določiti rok sedmih let za pričetek izvajanja sežiganja od dneva podelitve. Po mnenju LPR je “rok prekratek, da bi kateri koli izmed izbranih izvajalcev lahko izpeljal vse prostorske, okoljske, gradbene in javno-naročniške postopke za vzpostavitev sežigalnice”. Če izbrani izvajalec tega ne bo storil v sedmih letih, bo pravico do izvajanja javne službe izgubil.

Po mnenju LPR bi bil postopek daljši

“Preliminarno ocenjujemo, da bo cel proces vzpostavitve sežigalnice trajal minimalno 8 oz. 10 let,” pravijo v LPR. Menijo namreč, da bi priprava in sprejem Občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) trajala najmanj eno leto. Zraven priprave dokumenta je treba pridobiti vsa soglasja nosilcev urejanja prostora.  Razpis za podelitev izvajanja GJS sežiganja bi bil sicer objavljen letošnjo jesen, po njihovih besedah, rok za prijavo pa bi imel 180 dni. Nadaljnji postopek, v katerem so možne pritožbe, upravni spor pa bi po njihovem mnenju bil dolg vsaj dve leti ali tri leta.

Sledil bi postopek pridobivanja okoljskih dovoljenj, od priprave dokumentacije do pridobitve dovoljenja, kar bi trajalo eno do dve leti. Nato pa še čas dodaten čas za pritožbe strank z izkazanim interesom (sosedje ipd.) ali nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu na področju varstva okolja. V takšnem primeru bi postopek po mnenju LPR trajal vsaj 3-4 leta. “Zavzemali se bomo, da bo zoper izdano dovoljenje še na drugi pravni podlagi, tj. 103. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-2) t.i. popularno tožbo vložila nevladna organizacija zaradi varstva javne koristi varstva okolja oziroma civilna iniciativa, kar bo postopek do pravnomočnosti dovoljenja še zavleklo,” pravijo pri LPR.

Po vsem tem pa je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. “Zavzemali se bomo, da bo v samem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, tako sosedje kot nevladne organizacije in civilna iniciative pridobile status stranskega udeleženca, ki lahko zoper izdano dovoljenje vloži pritožbo in tožbo v upravnem sporu. Dodatno, 71. člen Gradbenega zakona določa, da lahko tožbo v upravnem sporu zoper integralno gradbeno dovoljenje vloži nevladna organizacija v javnem interesu, ki deluje na področju varstva okolja in ohranjanja narave ter civilna iniciativa, ne glede na to ali je imela status stranskega udeleženca ali ne. V praksi, takšen spor rok za izdajo podaljšuje na 3-4 leta; če gre za integralno dovoljenje, gotovo 4 leta, saj se roki iz prejšnje točke ne prištevajo,” pravijo pri LPR.

Naslednja stopnja je izvedba javnih naročil. Za samo izvedbo sežigalnice bo treba po njihovo pripraviti ali enotno javno naročilo za gradnjo in dobavo tehnologije po sklopih ali ločena javna naročila. “V vsakem primeru bodo vrednosti za objavo na portalu EU dosežene in bodo javna naročila objavljena na evropski ravni. V kolikor pride do pritožb zaradi neizbire ponudnika na Državno revizijsko komisijo, se tudi v primeru neuspeha pritožnika rok do pravnomočne dokončne odločitve podaljša na cca. 18 mesecev do dve leti,” izpostavljajo pri LPR.

Menijo, da stroški na položnicah za ogrevanje ne bodo znatno nižji

“Obljube, da bo ogrevanje s toploto iz sežigalnice znatno cenejše, ne držijo. Že primer Celja, kjer je sežigalnica že odplačana in še ni predmet plačevanja emisijskih kuponov kaže, da je cena toplote na MWh v Ljubljani in na Jesenicah zgolj 4c% višja od Celja. Cena toplote v Mariboru je trenutno višja za 27 % od povprečja v RS! Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je MOM oziroma JHMB obljubila znatno pocenitev položnic že z zagonom kogeneracije na biomaso in toplotne črpalke Pristan. Še bolj pa bode dejstvo, da je v Mariboru manj kot vsako četrto gospodinjstvo priključeno na vročevod, medtem ko bodo okoljski davek morali plačati vsi,” pravijo pri LPR.

Kdo bo kril stroške za izgraditev sežigalnice?

“Predvideva se, da bo investicija v sežigalnico v Mariboru stala med 60-70 milijonov evrov. Pri tem ni jasno, kdo bi naj potrebna sredstva sploh zagotovil. Upoštevaje inflacijsko indeksacijo in povprečne podražitve drugih občinskih projektov, bo investicija čez 7-10 let, pri 100 milijonih evrov. Pri tem ne gre prezreti, da je praktično večina novo zgrajenih objektov energetsko samozadostnih. Po veljavni zakonodaji, pa so ti objekti izvzeti iz obveznega priklopa na občinski vročevod,” pojasnjujejo pri LPR.

“V LPR se zavzemamo, da bi MOM namesto naštetih dejstev, namesto postavitve sežigalnice denar raje vlagala v tehnologije recikliranja, ki jih spodbuja in financira EU. To bi vodilo do tega, da sežigalnica sploh ne bo potrebna, saj v njej več ne bo imeli česa kuriti. Kavcijska direktiva, zajem in krožna uporaba najbolj voluminoznih snovnih tokov iz mešanih komunalnih odpadkov (plenice, mešana plastika idr.), bioloških odpadkov (kompostiranje v gospodinjstvih in predelava v kompost in hranila za zemljo) in blata iz čistilne naprave, bo po mnenju LPR, v nekaj letih Maribor lahko pripeljala do tega, da bo sežigalnica strel v prazno,” še zaključujejo.

The post LPR proti postavitvi sežigalnice v Mariboru appeared first on Lokalec.si.