Lokalno pridelana hrana: realnost ali razkošje?

Zadnja leta se v Sloveniji vse pogosteje govori o pomenu lokalno pridelane hrane. Na policah trgovin najdemo oznake »pridelano v Sloveniji«, »domače«, »ekološko«, na spletu pa cvetijo platforme za naročanje lokalnih paketov zelenjave, mesa in mlečnih izdelkov. A ko pridemo do konkretnih vprašanj – koliko stane, kje se do nje pride in ali si jo lahko privošči povprečna družina – slika postane precej bolj zapletena. Je lokalna hrana v Sloveniji realna možnost za večino prebivalcev, ali ostaja razkošje za ozki krog ekološko ozaveščenih in finančno preskrbljenih?

Lokalna hrana se običajno povezuje z manjšimi kmetijami, krajšimi dobavnimi verigami, svežino in sledljivostjo. Njeni zagovorniki poudarjajo, da z nakupom takšne hrane podpremo domače kmete, zmanjšujemo ogljični odtis in dobimo bolj kakovostna živila. Poleg tega naj bi lokalna hrana prispevala k večji prehranski suverenosti države, kar se je kot ključno izpostavilo zlasti v času pandemije, ko so mednarodne verige odpovedovale. A nasprotna stran enačbe so cene – lokalno pridelana hrana je pogosto dražja od tiste, ki prihaja iz uvoza. Ob tem pa niso vsi deli Slovenije enako založeni z možnostmi za lokalni nakup.

Kje torej Slovenec danes sploh lahko kupi lokalno hrano? Tržnice še vedno obstajajo, a jih je manj, kot bi si kdo mislil. Le nekaj večjih mest ima redne, vsakodnevne tržnice. V manjših krajih se pogosto odvijajo le enkrat tedensko, marsikje jih sploh ni več. Kupci se tako selijo na splet, kjer se je v zadnjih letih so se v Sloveniji razvile spletne platforme, kot so Optifarm, Lokalno GOR in Moja Dejavnost, ki omogočajo nakup lokalno pridelane hrane, a imajo svoje omejitve – paketi so pogosto fiksni, dostava poteka le na določene dni (npr. torek in sobota), cene pa so višje kot v trgovinah.

Primer: naročilo osnovnega zelenjavnega paketa za štiričlansko družino preko ene izmed bolj znanih slovenskih platform znaša približno 20 evrov tedensko. Če dodamo še lokalno pridelano mleko, sir, meso in jajca, hitro pridemo do 60–80 evrov na teden, zgolj za osnovna živila. V večjih trgovskih verigah je primerljivo nakupovalno košarico še vedno možno sestaviti za 30–40 evrov. Za povprečno slovensko gospodinjstvo, kjer se vsak evro večkrat obrne, je odločitev jasna – najcenejše zmaga, tudi če je iz Španije ali Argentine.

Kmetje se pri tem znajdejo v težkem položaju. Po eni strani bi želeli prodajati po ceni, ki pokrije delo in stroške. Po drugi strani se zavedajo, da večina kupcev ni pripravljena plačati več. Nekateri zato pridelujejo za večje trgovce, ki odkupujejo po nižjih cenah, drugi pa se poskušajo obdržati s prodajo na tržnicah ali preko lastnih spletnih strani. A konkurenca z uvoženimi izdelki, ki jih pogosto podpirajo velike subvencije in nižji standardi pridelave, je neusmiljena. Lokalni kmetje nimajo enakih pogojev, s čimer lokalna pridelava postaja čedalje bolj tvegana dejavnost.

Tudi država sicer prepoznava pomen lokalne hrane – obstajajo subvencije za ekološko kmetovanje, spodbude za kratke dobavne verige in prehransko samooskrbo. V šolah in vrtcih naj bi bila lokalna hrana prednostna izbira. A v praksi še vedno prihaja do zapletov – javni razpisi pogosto ne upoštevajo specifike majhnih kmetij, cene so odločilni kriterij, kmetje pa nimajo dovolj zmogljivosti, da bi se povezovali in nastopali kot enoten dobavitelj. Velja tudi opozoriti, da “lokalno” ni isto kot “ekološko” – lokalno pridelano jabolko ni nujno brez pesticidov, a je vsaj domačega izvora.

Prihodnost lokalne hrane v Sloveniji se zdi torej precej razcepljena. Na eni strani je vedno več ljudi, ki želijo vedeti, od kod prihaja njihova hrana, in ki so za to pripravljeni plačati več. Na drugi strani pa večina gospodinjstev, ki zaradi draginje in nizkih prihodkov nima te možnosti. Tudi dostopnost lokalne hrane ni enakomerno razporejena – v urbanih okoljih so možnosti večje, na podeželju, kjer paradoksalno hrane največ nastaja, pa lokalni prebivalci pogosto nimajo dostopa do nje, ker gre večina pridelka v odkup.

Digitalizacija je sicer odprla nova vrata – vedno več kmetij ponuja naročila preko Facebooka, Instagrama ali lastnih spletnih trgovin. A to še ni množična rešitev. Starejši, računalniško manj vešči kupci ostajajo izključeni, dostava pa pogosto ni na voljo za vse kraje. Nekatere iniciative, kot so skupnostni vrtovi, zadruge ali sistemi “od njive do mize”, se trudijo premostiti ta razkorak, a so še vedno prej izjema kot pravilo.

Lokalna hrana v Sloveniji tako ostaja razpeta med idealom in realnostjo. Lahko je izjemno kakovostna, sveža in podprta z lepimi vrednotami, a če ostane dostopna le peščici – tistim, ki imajo čas, znanje in denar – potem izgublja svojo družbeno funkcijo. Za resničen preboj lokalne hrane je potrebna bolj sistemska podpora, boljše povezovanje med kmeti in kupci, ter morda tudi sprememba potrošniških navad. Dokler bo cena glavno vodilo, pa bo lokalna hrana za mnoge ostajala predvsem razkošje – in ne vsakdanja izbira.

Petra Znoj