Lokalne legende: Nika Sergaš

Mlado Koprčanko Niko Sergaš na Obali že dolgo redko srečamo, saj jo je ob polnoletnosti pot ponesla v svet. Trenutno živi v Ljubljani, kjer jo čaka zagovor magistrskega dela s področja socialnega dela. »Faks mi ni dal le tehničnega znanja, ampak je skozi leta vplival tudi na mojo osebnost. Biti socialni delavec pomeni biti oseba z vrednotami in stališči,« pravi.

V času študija je opravila veliko prostovoljnega in humanitarnega dela. Sodelovala je pri Rdečem križu, v zavetišču za brezdomce, delala z migranti, nudila učno pomoč mladim in drugo. »Težko je. Študij te do neke mere pripravi na težke zgodbe, a nekatere so me zares pretresle. Zaveš se svojih privilegijev, hkrati pa začneš biti bolj negativno naravnan do družbe, ko vidiš vse nepravičnosti.«

Želja ostati v socialnem delu jo še vedno spremlja, a se pri tem sooča z dilemami, ko razmišlja o zaposlitvi v državnih institucijah. »Težko je izvajati socialno delo znotraj sistema, ki ljudi zatira. Utopično,« komentira.

Izkušnje in znanje je nabirala tudi v tujini. Študijske izmenjave so jo vodile v Nemčijo in na Nizozemsko, v času absolventskega staža in pavziranja pa je obiskala še številne enotedenske ali dvotedenske projekte. »Nikoli nisem imela domotožja, pa imam rada dom. Povsod sem našla delček sebe in skupnost ljudi, ob katerih sem se dobro počutila. Na nek način je to postal moj način življenja. Zdaj pa me skrbi, saj mi je težko biti več časa na istem mestu. Idealno bi bilo, da bi se na vsake pol ali eno leto preselila,« priznava.

Eno leto je živela v nemškem Rostocku. Mesto je ni prepričalo, a jo je obdržalo prostovoljno delo, asistenca v socialnem cirkusu. »Ko sem videla to ponudbo in malo raziskala, kaj sploh pomeni, sem ugotovila, da je to popolno zame. Vse, kar jaz sem, se je zlilo v eno: socialno delo, gibanje, potovanje, povezovanje z ljudmi. Tistega leta sem se želela tudi naučiti nemščine. Vse se je poklopilo.«

Cirkus tam ni bil klasično nastopaštvo, temveč je predstavljal vsakodnevno delo z otroki, mladimi in izključenimi posamezniki. Šlo je za obliko pomoči ljudem skozi cirkuške discipline. Pozimi so trenirali v telovadnici, spomladi pa pod šotorom. »V Nemčiji je cirkus zelo prisoten. Osnovne šole imajo enkrat na leto cirkuški teden, kjer se učijo različnih disciplin, nato pa nastopijo za starše.«

Tudi sama se je preizkusila v vlogi cirkusantke in se najbolj navdušila nad trapezom. »Trapez je zelo boleč. Včasih na treningih telo samo navajam na bolečino z raznimi statičnimi vajami.« Najbolj impresiven trik, ki ga obvlada, je stoja na trapezu. V Ljubljani si je kupila svoj trapez, ki visi v skvotu Plac, kjer redno trenira. Aktivna je tudi v združenju Cirkokrog, ki v Sloveniji razvija cirkuško pedagogiko. »Ni poanta v trikih, ampak v skupnosti in povezovanju z ljudmi.« Za zdaj ostaja cirkus njen hobi, a si želi, da bi imel v njenem življenju čim več prostora – dobesedno, ne metaforično. Že danes jo ljudje vabijo k vodenju delavnic ali nastopanju.

Viseti z glavo navzdol ali biti v špagi pa ji je bilo domače že od nekdaj, saj je kot deklica trenirala gimnastiko. »Vedno sem rada izvajala akrobatske trike. Mami so rekli, da bi me morala vpisati na gimnastiko, ker sem kar naprej plezala po drevesih.« V gimnastiki je vztrajala več kot desetletje. »Naš klub ni bil usmerjen v dosežke. Tekmovali smo po celi Sloveniji, a smo bili večinoma zadnji,« pove iskreno. Najbolj ji je šel od rok preskok, najmanj pa bradlja – ironija, saj danes trenira prav na trapezu, ki je bradlji precej podoben.

Kasneje jo je gimnastika spremljala še v vlogi sodnice. »Ljudje si ne predstavljajo, kako težek je sodniški izpit. Vsak element ima svoj simbol, moraš ga znati narisati in oceniti vse odbitke.« Omejila se je na slovenska tekmovanja, a se je postopoma odmaknila. »Težko mi je bilo, ko se je kakšna tekmovalka poškodovala ali bila razočarana nad nastopom. Večkrat sem jokala z njimi. Sojenje je bilo v nasprotju z mojimi vrednotami.«

Ob vsem tem je Nika tudi dekle, ki rada hodi na koncerte in predstave, bere, gleda serije in se sprašuje o življenju. »Morda se ukvarjam z nečim nenavadnim, ampak še vedno sem navadno dekle z običajnimi eksistencialnimi problemi,« zaključi.

Ana Zupan