Lokalne legende: Azim Redžić: “Dvorana na Kraški je moj drugi dom.”

Pisalo se je leto 1981, ko se je Azim Redžić iz rodnega Prijedora v Bosni in Hercegovini preselil v Izolo, za katero do tedaj nikoli ni slišal. V iskanju službe je sprejel izziv, ki ga je ponujalo prosto delovno mesto v Hotelu San Simon, kjer naj bi ostal zgolj eno leto. Eno leto se je razvleklo na celo življenje in 54 kasneje je Azim prava izolska legenda. 

Izola ga je ob prihodu spominjala na vas, v devetdesetih letih pa se je po njegovem mnenju začela krepko razvijati. Ko je prišel, ni poznal nikogar. Presenečen je bil, kako lepo so ga Slovenci sprejeli. Z veseljem se spominja obdobja, ko je skoraj trideset let delal v znamenitem hotelu, kjer je bil prvotno električar, a je gostinstvo od njega zahtevalo še precej več. Bil je tudi natakar, reševalec iz vode, izposojal je pedaline ter pobiral vstopnino na plaži in na toboganih. Marsikdaj se je celo skregal z Ljubljančani, ko so mu očitali, zakaj »kasira«, češ da je to njihovo morje. Kdaj pa kdaj je tudi lovil tiste, ki niso želeli plačati, a je bilo takšnih vendarle zelo malo. 

Ljubezen do športa ga je spremljala od malih nog, ko je bil nogometni vratar. V Prijedoru je pri šestnajstih letih že branil za člansko ekipo, kljub temu da pred sedemnajstim letom tega ne bi smel. V klubu so pač napisali, da je star sedemnajst, tako da je lahko nastopal. V Izoli ni več aktivno treniral, je pa spremljal dogajanje in velikokrat pomagal na stadionu. Še posebej se spominja zlatih časov, takoj po osamosvojitvi, ko je pred tekmo z lizbonsko Benfico pomagal barvati, čistiti in pripravljati tribune za zgodovinsko tekmo. 

Leta 1993 je začel obiskovati še rokometne tekme, kmalu pa ga je kot vodjo moštva v ekipo povabil Tone Barić. Čez čas ga je vsakodnevno obiskovanje izolske dvorane privedlo do tega, da je od Vojka Cetina prevzel mesto vzdrževalca dvorane na Kraški ulici 1: »Mislil sem, da ne bom mogel brez San Simona. Tam sem bil na razpolago 24 ur na dan. Če so me klicali ob treh zjutraj, da se ga je nekdo napil in ne zna odpreti vrat, sem moral tja. Potem pa sem prišel v dvorano, kjer včasih ni bilo veliko dela.« 

Dvorana je kmalu postala njegov drugi dom. Tam je preživel cele dneve, pri opravilih mu je občasno pomagala žena, pa tudi otroka sta bila redno v telovadnici. Brez dvorane ne more niti zdaj, ko je že dobro leto dni v pokoju, saj še vedno pomaga ženskemu rokometnemu klubu, kjer ga punce zelo spoštujejo: »Še vedno sem tukaj skoraj vsak dan, saj je to moj drugi dom. Tudi, ko sem šel iz San Simona, sem še pet let hodil gledat po plaži, če delajo vse luči. Zelo me je živciralo, če temu ni bilo tako.« V izolski dvorani je velikokrat veljal za precej strogega hišnika, saj je želel vzpostaviti določen red in disciplino. Jezil se je, če je kdo sedel na mizi, puščal prižgano luč, mazal stene s supergami, pa tudi, če kdo ni znal varčevati z vodo. »Strog sem moral biti, saj sem hotel narediti red. Do neke mere mi je to uspelo. Številni mladi so se me bali, a nisem nikoli kričal na njih. Nekateri fantje so se po treningu tuširali dve uri, potem pa punce za njimi niso imele tople vode. Včasih sem potem fantom izklopil toplo vodo. Od leta 2000 dalje je bila vsaka generacija slabša.« 

Za zlati čas izolskega rokometa šteje obdobje, ko je klub igral v prvi ligi, vse od uspešnega obstanka v borbi s Kozino pa do zgodovinske zmage nad Koprčani. Rad se spominja dni po tekmi, ko so bili na kavi s preostalimi člani ekipe in so jim mimoidoči čestitali ter jih pozdravljali. Zdaj je po njegovem mnenju tako šport kot tudi sam rokomet vsako leto na slabšem nivoju, saj se vanj premalo vlaga, otrok pa ne morejo zadržati pri udejstvovanju. Na splošno meni, da je v Izoli premalo otroških igrišč, zato je mladina raje na računalnikih in telefonih. V Izoli so posebno poglavje tudi navijači Ribari, s katerimi je imel Azim vselej dober odnos, saj so ga poslušali, kljub temu da so v dvorano kdaj pa kdaj vrgli dimno bombo. 

V prostem času zelo rad obiskuje nogometne in rokometne tekme ter se druži s prijatelji v izolskih barih, kot so Parencana, Bariera in Royal. Je tudi član izolskih nogometnih veteranov, ki se redno udeležujejo turnirjev v Bratislavi, Beogradu, Sarajevu, pa tudi njegovem rodnem Prijedoru. V Bosni in Hercegovini nima več nikogar, samo hišo. V preteklosti je rodno deželo obiskoval po enkrat ali dvakrat letno, zdaj ko ima več časa, pa se tja odpravi večkrat, še posebej poleti, ko je lepo vreme in pridejo tja ljudje iz celega sveta, ki jih tudi sam pozna, saj se tako kot on vrnejo na oddih. Omeniti velja, da je tudi njegova žena iz Bosne in Hercegovine, spoznal pa jo je na Pokljuki. 

Glede glasbe pravi, da posluša vse, mu pa velikokrat na zabavah prija prisluhniti bosanski glasbi. Obožuje vso hrano. Ko sem ga vprašal, ali kdaj kaj speče tudi sam, pa je v smehu odvrnil, da ne zna pripraviti niti jajc. 

V Izoli je legendarni »Redžo« zelo cenjen. Po njegovem mnenju tudi zato, ker je zelo dobrosrčen. »V San Simonu sem delal po 24 ur na dan, kot vzdrževalec, za šankom, na plaži. Kamorkoli sem prišel, sem bil dober z vsemi, zato sem tudi spoznal veliko ljudi. Več kot trideset let sem v rokometu in nikoli za to nisem dobil enega evra, saj sem vedno hotel pomagati otrokom. Vedno sem gledal na to, da naredim nekaj za njih, zato tudi zdaj še vedno obiskujem dvorano.« Vsekakor si Izole, še posebej pa izolske dvorane, ne gre predstavljati brez Azima, tako kot si on ne more predstavljati življenja brez dvorane.

Andraž Velkavrh