Ljudje v Latinski Ameriki si želijo stabilnost in ne levičarskih  eksperimentov

Politična podoba Latinske Amerike se v zadnjem času precej spreminja. Kot da bi celina spet postala pomembna. Še v času hladne vojne je bila polna gverilskega rovarjenja, kjer so različne osvobodilne fronte hotele spremeniti politični red v tamkajšnjih državah. Po padcu berlinskega zidu so te sile spremenile strategijo in prešle v obvladovanje položaja po volilni poti. Pred petimi leti je bila skoraj vsa latinska celina obarvana rdeče. Vlade so bile pretežno levičarske. V zadnjih dveh oz. treh letih pa se je marsikaj spremenilo.

V preteklih tednih so se zgodili zanimivi dogodki v dveh večjih državah na jugu regije. Prepričljiv rezultat na vmesnih volitvah v Argentini, kjer je Mileijeva vlada bila potrjena s povečanjem števila provladnih poslancev v državnem parlamentu, je pokazal, da izvolitev Mileija pred dvema letoma ni bila naključna napaka volilnega telesa, temveč hotena izvolitev nove smeri. Izvolitev nove konservativne vlade v Čilu sredi decembra z okoli 60-odstotno večino pa je trden dokaz, da tamkajšnji volivci niso bili zadovoljni z levičarsko vlado predsednika Borića in so hoteli nekaj solidnejšega. Čile je vedno bila zelo stabilna država, ki je nerada segala po romantičnih eksperimentih. Kolikor je teh v zadnjem stoletju bilo, so se še vsi izkazali za negativne, zato tudi tokrat volivci niso sledili levičarskim ideologom.

V drugih državah regije je politična smer podobna. V Boliviji je po dvajsetletnem vladanju čudne kombinacije staroselstva in marksizma projekt preminul in sta na zadnjih volitvah šla v drugi krog dva konservativna kandidata (zmagal je Paz Pereira), levičarski pa je ostal daleč zadaj. Paragvaj ima že dalj časa konservativno vlado, prav tako Peru in Ekvador, ob koncu leta je bil pa definiran izid v Hondurasu, kjer sta tekmovala dva nelevičarska kandidata. Vsega skupaj je 11 držav, ki niso levičarske. Samo Brazilija in Kolumbija, ki imata volitve prihodnje leto, sta levičarski. Kuba, Nikaragva in Venezuela pa so totalitarno levičarske. Zemljevid Latinske Amerike je torej močno spremenil barvo. Venezuela je odprto vprašanje, kjer se vsak trenutek lahko zgodi kaj usodnega. Hkrati pa bi bil tak ali drugačen udarec Trumpa po Venezueli tudi udarec po Kitajski, kamor gre med drugim največ  venezuelske nafte.

Kjer je socializem, vlada srednji vek

Zanimivo je, da mladi v Latinski Ameriki volijo konservativnost, ker v njej vidijo stabilnost. “Revolucionarnost” je lahko do neke mere privlačna, kmalu se pa izkaže za brezperspektivno. Ker so današnji družbeni procesi zaradi pospešenih komunikacij hitrejši, se to izkaže veliko prej kot v desetletjih klasičnih latinskoameriških prekucij, in sicer danes že lahko v treh, štirih letih. Konec je “socialistične” romantike, za katero so še pred nedavnim v Latinski Ameriki in drugje “krvaveli” mladi idealisti, ki so iskali v njej družbeno pravičnost.

Obraz socializma. (Foto: epa)

Danes se morda ponekod še najde salonski levičar, ki sovraži kapitalizem, obožuje pa njegova sredstva. Teže je najti “robinhoodovskega” gverilca, ki bi hotel žrtvovati svojo (mestno) blaginjo za megleni ideal, ki nikjer ni bil realiziran. Levega idealizma je v današnji družbi veliko manj, o čemer priča pomanjkanje negovalcev otrok, bolnih in ostarelih. Politično-ideološko se pa nekdaj zloglasni socializem povsod izkazuje za jalovega. Socializem je domnevno dober, ko gre za deljenje, a če nimaš česa deliti, je socializma kmalu konec. Sam po sebi pa ničesar ne ustvari. Revna dežela s socializmom ne postane bogata. Zato se ljudstva socialistične revščine kmalu naveličajo. Za zgovoren zgled nam je prav v Latinski Ameriki Kuba, kjer po 65 letih komunizma-socializma več ur na dan nimajo minimalne dobrine − elektrike. S socializmom so se vrnili v srednji vek.

Skratka, Latinska Amerika je zanimiva celina, ki so jo nekdaj imenovali “kontinent upanja”. Ali bo našla samo sebe in se ob svojem naravnem bogastvu tudi politično  ustalila?

Dr. Andrej Fink