.jpg)
4 hours ago
33
Bohinj ima poseben odnos do obiskovalcev. Rad jih sprejme, od njih tudi živi, a jim hkrati nikoli povsem ne prepusti občutka, da so doma. To velja za turiste iz tujine, še bolj pa za Slovence, ki pridejo za konec tedna, parkirajo preblizu jezera, vprašajo, kje je najbližja plaža, in z avtom zapeljejo tja, kamor domačin nikoli ne bi. V tem prostoru se je skozi leta oblikoval tudi izraz, ki ga marsikdo izreče napol v šali, napol z vzdihom: Ljubljančan.
V Bohinju ta beseda ni nujno samo oznaka za prebivalca glavnega mesta. Pogosto pomeni nekaj širšega. Pomeni obiskovalca, ki pride za en dan, misli, da mu narava pripada, in pričakuje, da se bo gorska dolina obnašala kot mestni servis. Seveda bi bilo krivično vse Ljubljančane spraviti v isti koš.
Veliko jih Bohinj spoštuje, hodi peš, uporablja javni prevoz, pobere smeti in razume, da je jezero občutljiv prostor. A stereotipi ne nastanejo iz nič, še manj pa izginejo čez noč.
BohinjBohinj ni kulisa za hiter obisk
Bohinj ni samo razglednica z jezerom, mostom in cerkvijo svetega Janeza. To je dolina z ljudmi, pravili, kmetijami, prometnimi omejitvami, sezonskimi pritiski in naravo, ki ne prenese neskončnega števila avtomobilov. Prav zato domačine pogosto zmoti način, na katerega nekateri obiskovalci uporabljajo prostor.
Največ napetosti se pojavi ob lepih koncih tedna. Ceste se napolnijo, parkirišča se zaprejo, ob jezeru je gneča, smeti se pojavijo tam, kjer jih ne bi smelo biti, domačini pa se znajdejo v lastnem kraju kot gostje v turističnem sistemu. Takrat beseda Ljubljančan postane bližnjica za vse, kar domačina moti pri obiskovalcih iz mesta.
Ni težava registrska tablica, težava je odnos
Domačin običajno ne preverja, od kod je kdo. Motijo ga dejanja. Parkiranje na travniku. Glasna glasba. Hoja čez zasebno zemljišče. Neupoštevanje zapor in znakov. Pritisk na občutljivo obalo jezera. Prepričanje, da je vse dovoljeno, ker je izlet kratek in vreme lepo.
Zato je izraz Ljubljančan v Bohinju pogosto bolj vedenjski kot geografski. Lahko ga dobi tudi nekdo iz drugega kraja, če se obnaša pokroviteljsko ali neobčutljivo. Prav tako je lahko Ljubljančan v pravem pomenu besede najbolj spoštljiv obiskovalec v dolini.
Lokalni humor ima ostre robove
Bohinjci so znani po neposrednosti. Njihov humor ni vedno mehak, pogosto je suh, kratek in malo zbadljiv. Takšna govorica je del lokalne identitete. Beseda, ki jo nekdo od zunaj sliši kot žalitev, je lahko znotraj skupnosti tudi ventil, način, kako se domačini branijo pred pritiskom množičnega obiska.
Ljubezen do Bohinja se pokaže v malenkostih
Bohinj obiskovalca hitro preveri. Ne z velikimi vprašanji, ampak z malenkostmi. Kje pusti avto. Ali gre do jezera peš. Ali spoštuje mir ob vodi. Ali razume, da krave na poti niso atrakcija za nespametno fotografiranje. Ali ve, da so travniki hrana za živino, ne podaljšek parkirišča.
Najlepši obisk Bohinja je tisti, ki za sabo ne pusti skoraj ničesar. Domačini takšne obiskovalce opazijo, čeprav tega ne povedo vedno na glas. Človek, ki pozdravi, vpraša, ne sili v prepovedana območja in ne ravna z naravo kot z ozadjem za fotografijo, v Bohinju hitro izpade drugače. Ni več nadležni prišlek, ampak gost, ki razume kraj.
Bohinj ni proti turistom
Treba je povedati jasno: Bohinj ni proti turistom. Turizem je pomemben del njegovega življenja. Gostilne, apartmaji, kampi, vodniki, prevozi, lokalni izdelki in izleti so odvisni od obiskovalcev. Težava ni obisk sam, temveč količina in način obiska.
Dolina ima omejen prostor. Jezero ima omejeno obalo. Ceste imajo omejeno pretočnost. Potrpežljivost domačinov ima prav tako svoje meje. Prav na tej točki se rodi lokalna ironija, ki Ljubljančana uporabi kot simbol mestnega obiskovalca, ki pride s pričakovanjem, da bo vse delovalo po njegovi meri.
Bohinjsko jezeroTudi Ljubljančani imajo svoj pogled
Pošteno je dodati še drugo stran. Za številne Ljubljančane je Bohinj eden najlepših slovenskih kotičkov, kraj otroških spominov, družinskih izletov, pohodniških začetkov in poletnih kopanj. Ne pridejo zato, da bi koga motili, ampak zato, ker imajo kraj radi. Marsikdo se vozi zgodaj, parkira urejeno, plača parkirnino, uporablja avtobus in podpira lokalno ponudbo.
Prav zato je treba izraz razumeti z nekaj distance. Ne govori o vseh ljudeh iz Ljubljane. Govori o napetosti med mestom in gorsko dolino, med željo po dostopu in potrebo po varovanju prostora. V tej napetosti je veliko slovenskega značaja: vsi bi radi imeli naravo blizu, hkrati pa nihče ne želi, da bi se njegov domači kraj spremenil v parkirišče za tuje navade.
Najboljši odgovor je spoštljiv obisk
Obiskovalec ne more spremeniti vseh stereotipov, lahko pa poskrbi, da jih ne potrjuje. V Bohinj se odpravi z malo več časa, z razumevanjem parkirnih pravil, s pripravljenostjo na hojo in z občutkom, da vstopa v prostor, kjer nekdo živi. To je največja razlika med turistom in gostom.
Beseda, ki pove več o Bohinju kot o Ljubljani
Rek, da je Ljubljančan v Bohinju zmerljivka, je pretiran, zato tudi učinkovit. Deluje, ker se ljudje v njem prepoznajo. Domačini v njem slišijo izkušnje z gnečo in nepazljivostjo, obiskovalci pa rahlo neprijeten opomin, da dobra namera ni vedno dovolj.
Bohinj je lep prav zato, ker ni povsem udoben. Zahteva, da se mu prilagodimo. Ne moremo ga obiskati kot nakupovalnega središča, kjer se vse vrti okoli nas. Potrebuje tišino, red, meje in spoštovanje. Morda je zato lokalno zbadanje koristno. Ne zato, da bi koga izključilo, ampak da bi nas spomnilo, da v najlepše kraje ne vstopamo kot lastniki, temveč kot gostje.
In če se Ljubljančan, Mariborčan, Novomeščan ali kdorkoli drug v Bohinju obnaša kot gost, se izraz hitro raztopi. Ostane samo človek ob jezeru, ki razume, da je lepota kraja odvisna tudi od tega, kako se v njem premikamo.
Objava Ljubljančan je v Bohinju skoraj zmerljivka: kaj se skriva za tem znanim lokalnim zbadanjem se je pojavila na Vse za moj dan.
English (US)