Liffe: Telesna grozljivka Substanca o hrepenenju po večni mladosti

V sekciji Ekstravaganca ljubljanski mednarodni filmski festival (Liffe) letos ponuja tudi telesno grozljivko Substanca o obupanem lovu za večno mladostjo. Film hkrati razgalja razčlovečen svet, kjer je denar sveta vladar in kjer tudi odlično ni več dovolj dobro. Pod režijo in scenarij Substance se podpisuje Francozinja Coralie Fargeat.

S Substanco se na filmsko platno v velikem slogu vrača glavna igralka Demi Moore, ki upodobi slavno, a ne več rosno mlado televizijsko zvezdnico fitnesa Elisabeth Sparkle. Ker je že v letih, se njeni dnevi slave bližajo koncu. Po prometni nesreči, v kateri jo sicer odnese brez prakse, izve za skrivnosten poseg, s katerim naj bi postala mlajša, lepša, še popolnejša različica sebe.

Na črnem trgu pride do substance, ki temelji na hitri delitvi celic. Pri tem je pravilo eno samo – dve telesi, a ne dvoje bitij, ampak eno samo. Dve različici istega, ki se menjata na teden dni. Substanca dejansko ustvari Sue, še bolj sijočo in iskrivo različico Sparkle, ki ji v trenutku ves svet, predvsem moški, leži pred nogami. A Sue, ki jo je v filmu zaigrala Margaret Qualley, teden dni postaja premalo.

Dodana vrednost filma, ki ni za tiste z občutljivim želodcem in povzroča veliko mero nelagodja, je izvrstna fotografija, pod katero se podpisuje Benjamin Kračun. Grotesknost filma dopolnjujejo tudi zvok, maska in vizualni učinki. S postavljanjem ideala ženskega telesa v ospredje film občasno prikliče v spomin lanskoletno hollywoodsko uspešnico Barbie, stvor ali pošast, ki je končna posledica vsega, kar gre po zlu, pa na starega dobrega Frankensteina oziroma na vse, kar je v maniri mojstra žanra telesne grozljivke Davida Cronenberga.

Substanca, ki je za Fargeat drugi celovečerni film, je na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu prejela nagrado za najboljši scenarij.

V pogovoru po projekciji je o pasteh tradicionalnih lepotnih standardov za ženske in o starizmu v sodobni družbi spregovorila dramaturginja in pisateljica Eva Mahkovic. Ocenila je, da je Substanca žensko telo v vseh pogledih zreducirala zgolj na kos mesa. Lik Elisabeth je za Mahkovic predvsem tragičen lik, film pa zanjo na svojstven način sledi evoluciji ženske vse od Sneguljčice do čarovnice.

Filmska kritičarka Tina Poglajen je menila, da si vsi želimo, da bi bilo čim več žensk na filmskem platnu upodobljenih kot celovita bitja in ne enoplastno in da k temu sodi tudi nasilna plat.