Liffe: Silvestrska oddaja kot simptom razpadanja diktature

V tekmovalni sekciji Liffa Perspektive je na ogled tudi celovečerni prvenec romunskega režiserja Bogdana Muresanuja Novo leto, ki ni prišlo. Tragikomedijo si je, kot kaže trenutna glasovalna lestvica, za svojo vzelo tudi slovensko občinstvo. Muresanu v filmu zasleduje običajne ljudi v Bukarešti decembra 1989, tik pred padcem Nicolaeja Ceausescuja.

Ulice so polne protestnikov, nekateri se iz režima norčujejo skozi umetnost, medtem ko uradne proslave častijo Nicolaeja Ceausescuja. Spet drugje se družine ubadajo z medsebojnimi spori in vseprisotno tajno policijo. V tem ozračju se prekrižajo poti šestih posameznikov.

Tu je nadobudna igralka, ki naj bi vskočila v novoletno televizijsko oddajo, saj je njena predhodnica pobegnila čez mejo, fanta, ki se na pobeg pripravljata, ženska, katere življenje pred zaukazano selitvijo razpada, in družina, v kateri deček pošlje iskreno pismo Dedku Mrazu in spravi očeta, delavca, v skrajno preganjavično stanje. Napetost narašča, njihove usode pa se združijo, ko na zrežiranem zborovanju delavstva v podporo predsedniku pade diktatura.

Prav snemanje silvestrske oddaje, v kateri naj bi igralka poveličevala sistem in njegovega vodjo, je zahtevalo največ dela, je po četrtkovi večerni projekciji povedal režiser. Rekonstrukcija takratnega televizijskega studia je zahtevala veliko iznajdljivosti, nazadnje so kamere iz tistega časa natisnili s 3D tiskalniki. Tudi sicer je bilo zahtevno posneti Bukarešto iz leta 1989, saj se je zelo spremenila. Veliko zunanjih prizorov je zato posnetih ponoči, je povedal režiser, ki je v film umestil tudi več dokumentarnih posnetkov.

Tak je tudi posnetek silvestrske oddaje, ki ni dočakala predvajanja, in ga je režiser dodal po odjavni špici filma. Kot je povedal, se mu je zdelo neverjetno, kako je v času, ko je že padel Berlinski zid, druga država še vedno vztrajala pri poveličevanju očitno razpadlega sistema. In kako nastopajoča igralka ne psihično ne fizično ni več sposobna izrekati hvalnic Ceausescuju.

Iz tistega časa izvira veliko anekdot, pravi režiser. A tudi ko misliš, da je pri ustvarjanju nekaj plod tvoje domišljije, prej ali slej izveš, da se epizoda nahaja v arhivih nekdanje romunske tajne službe sekuritate, da se je torej res zgodila.

Da se na koncu usode združijo ob Ravelovem Boleru, se je režiserju zdela edina prava in hkrati povsem intuitivna odločitev. V skladbi se osnovni temi pridružuje vse več inštrumentov do končnega crescenda. Muresanu, rojen leta 1974 v Bukarešti, se spominja, da je bilo v tistem času, v osemdesetih, Bolero v Romuniji slišati vsepovsod, kot da se je organsko prilegel zgodovinskemu trenutku.