Liffe: Drama Vsi odtenki svetlobe o pomenu ženske solidarnosti in prijateljstvu

V tekmovalnih Perspektivah je na letošnjem ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu (Liffe) na ogled tudi igrani prvenec indijske režiserke Payal Kapadia Vsi odtenki svetlobe, ki v sebi nosi sporočilo, da v svetu, kjer ženske ne morejo svobodno odločati o svoji usodi, vendarle lahko zmagata ženska solidarnost in prijateljstvo.

Zgodba skoraj dvourne drame govori o dveh medicinskih sestrah v mumbajski bolnišnici Prabhi in Anu, ki sta tudi sostanovalki, ter kuharici v tamkajšnji bolnici Parvaty, ki po smrti moža in interesov gradbenega lobija po 22 letih ostane brez strehe nad glavo in je prisiljena, da se iz mesta vrne na vas.

Kuhalnik riža iz Nemčije je za resno in delovno Prabha povod, da se zaradi soproga, ki je kmalu po dogovorjeni poroki odšel v daljno Nemčijo, vedno težje sooča z osamljenostjo. Poleg tega ji predvsem nepisana pravila preprečujejo, da bi se prepustila in svojo srečo našla z enim od zdravnikov, ki pot do njenega srca poskuša osvojiti tudi s poezijo in drobnimi pozornostmi.

Njena mlada sostanovalka Anu na drugi strani v mestu sanj in iluzij, kjer velja, da ne glede na tvoje življenjske razmere ne smeš čutiti jeze, prekipeva od življenja. Še več – kot hindujka se zaljubi v muslimanskega fanta Shiaza in ne želi pristati, da bi ji starši uredili dogovorjeno poroko.

In če Prabha na začetku s strogostjo poskuša Anu vrniti “na prava pota”, prav na vasi, kamor ob selitvi spremljata Parvaty, najde razumevanje za svojo sostanovalko. Odmik od peklenskega velemesta z 22 milijoni prebivalci Prabhi tudi prinese čas in prostor za razmislek o lastnem življenju.

Film se sicer začne s pričevanji prebivalcev indijske finančne in gospodarske prestolnice Mumbai o njihovem iskanju boljšega sveta, prikazom vsakodnevnega utripa kaotičnega velemestnega vrveža, ki mu nato kot protiutež v nadaljevanju sledi počasno filmsko dogajanje. Zaključek pušča odprte prav vse možnosti in gledalca prav vabi v poglobljen razmislek o filmu, ki ga odlikuje tudi odlična glasba.

Kapadia, ki se poleg režije podpisuje tudi pod scenarij, je za svoj igrani prvenec med drugim na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu prejela veliko nagrado žirije.

“Prijateljstvo med temi tremi ženskami je zapleteno. Vsaka od njih ima svoje napake in ni vedno popolna. Zanimal me je vpogled v prijateljstvo, razmerje, ki nima prave definicije. Ko smo starejši, prijatelji postanejo močnejši sistem opore, včasih celo bolj od naše družine. Menim, da to velja zlasti takrat, ko živimo daleč od doma. V filmu sem želela raziskati to razmerje,” so besede, s katerimi je svoj film pospremila režiserka.