LG OLED G5 (OLED65G51LW): Vprašati se moramo, kje se inovacije in izboljšave sploh še vidijo

2 days ago 16

ARTICLE AD

Z najnovejšim televizorjem na vrhu LG-jeve ponudbe ni nič narobe, pravzaprav je (znova) naravnost fantastičen – z izjemo daljinskega upravljalnika in delno zvočnikov –, težava je drugje. V tem, da povečevanje svetilnosti ne prinaša več skoraj nikakršne dobrobiti za večino gledalcev.

Serija G je že leta najvišje postavljena v ponudbi podjetja LG, ne samo pri modelih z zaslonom OLED, temveč pri televizorjih nasploh. Letošnja prinaša nekaj novosti, morda več kot običajno, saj zajemajo tudi druge elemente, ne zgolj zaslona in obdelave slike. Dolgo je bilo mogoče televizor te serije, če niste nekje našli dodatnih »nog«, mogoče zgolj obesiti na steno. Zdaj je paketu priloženo tudi stojalo, da ga lahko postavite na omarico. Je sicer zajetno, ni pa posebej domiselno oblikovano in s svojo »globino« pred zaslonom zasede toliko prostora, da ga komaj ostane dovolj za zvočno letev (ta ali kakšni drugi zunanji zvočniki so nujni!). Za tako postavitev bi sam raje izbral katerega od modelov serije C. Tudi samo ohišje televizorja je presenetljivo debelo, kar pa je povsem v redu, saj to nekoliko olajša dostop do priključkov, ko je TV na stenskem nosilcu (kjer naj bi tudi, kot rečeno, bil).

Še ena večja sprememba je oplazila daljinski upravljalnik. Ta je v slogu drugih proizvajalcev postal »minimalističen«, brez številčnih tipk za izbiranje televizijskih programov. Mogoče je res nekoliko bolj prijeten za držanje in ima za odtenek kvalitetnejše tipke od prejšnjega, čeprav je še vedno povsem plastičen. Tudi premikanje kazalke po zaslonu deluje dovolj dobro, in za večino pomembnih pretočnikov so na voljo tipke za hitri dostop (manjka Youtube), a vseeno mi trend pozabljanja na klasično televizijo ni všeč. Še vedno dovolj pogosto gledamo katere od teh programov in preklapljamo med njimi, da je izbiranje njihovih številk s kazalko nadležno in zamudno, pa tudi nenavadno dolgo traja, da se program zares zamenja (in nato je treba tiste številke še »ukiniti« z zaslona z dodatnim pritiskom). Vse, kar je proizvajalec prihranil, pa je devet tipk na daljincu.

Zadnja leta v svetu televizorjev med proizvajalci poteka podobna borba za primat v svetilnosti zaslona, kot smo nekoč med proizvajalci fotoaparatov spremljali »vojno megapik.« LG je pri modelih G3 in G4 uporabil tehnologijo mikrozrcal, ki so usmerjala čim več svetlobe proti gledalcu, še pred tem je denimo dodajal »prazno« belo diodo za več svetlobe, zdaj pa je prešel na novo zasnovo diod, ki ustvarjajo sliko. Te so sestavljene iz dodatne plasti, s čimer svetijo močneje. S tem se lahko po specifikacijah televizor kosa z modeli, ki uporabljajo najnovejše zaslone QD-OLED iz Samsunga, in večino s tehnologijo mini LED.

Vprašanje je seveda, kaj to pomeni za gledalca. Televizorji OLED prve generacije so nedvomno imeli problem s svetilnostjo, še posebej celozaslonsko pri sliki standardnega dinamičnega razpona. Ni se občutil vedno, a za gledanje v zelo svetlem prostoru oz. oknom za gledalcem, je malo zmanjkalo. Naslednje generacije so prinesle dovolj izboljšanja, da se je problem le še redko zares opazil, ni pa mogoče zanikati, da se je drugod še vedno dalo dobiti svetlejšo sliko, če vam je bilo to pomembno. Vendar tudi ne nujno svetlejšo v formatih HDR, kjer tisto, kar je v prizoru zelo svetlo, zares zasije. To je tu še toliko bolj opazno, v določenih slikovnih načinih, denimo živahnem, že skoraj do točke, da zabolijo oči. Tako zaradi same svetilnosti, kot tudi zaradi hudega kontrasta s tistim, kar je v prizoru temno, saj to lahko televizor tudi ohrani dovolj temno. Pri vsakem z zaslonom, kjer ni posamezna (pod)pika samostojen izvor svetlobe, se namreč prikrade nekaj neželene sivine ob povečevanju svetilnosti na najvišje nivoje, tu pa skoraj nič.

Vseeno ne priporočam živahnega slikovnega načina in tudi ne standardnega, temveč enega od tistih, ki omogočajo »bolj veren« prikaz, ne povsem pretiran in izumetničen, vendar še vedno dovolj prilagojen vašemu okusu. Meni ustreza način Kino, ne grem v popolnoma drugo skrajnost z načinom Filmmaker (»kot si je režiser zamislil«) ali ISF, ki se mi zdi privzeti pretirano temen. V vseh teh se nekaj najhujše svetilnosti izgubi, a je je še vedno več kot dovolj. Toda marsikatera vsebina preprosto ni zmontirana z dovolj visokimi razponi in ne izkorišča vsega, kar TV ponuja. Zato nazadnje, tudi če je serija ali film v formatu Dolby Vision (ali pa HDR10+), pri samem prikazu ni tako drastične razlike med tem in kakšnim od starejših modelov, kot bi jo mogoče pričakovali. Morda pa lahko zadevo vzamete kot nakup na dolgi rok. Že zdaj dobite izvrstne barve, podrobnosti, možnost nastavljanja prikaza, kakršnega si želite, in čez nekaj let bo na pretočnikih vse več vsebin, ki bodo znale »potegniti« iz zaslona njegovo maksimalno svetilnost. Še vedno sicer tehnologija QD-OLED nudi intenzivnejše barve, mini LED pa večjo svetilnost pri običajni (ne-HDR) sliki, toda LG-jev OLED za moj okus ohranja najbolj »naravno« in prijazno sliko.

Škoda je, da sliki ne sledita niti zvok niti prijaznost uporabniškega vmesnika. Prvi preprosto nima prave prezence. Manjkajo mu tako nizki kot čisti visoki toni in čeprav bi težko rekel, da je slabo, je nekako anemično in sem za uživanje v tako dobrem prikazu zelo hitro priklopil zvočno letev z resnim nizkotoncem. Predrugačenje izbirnikov pa je LG-ju polovično uspelo. Določene zadeve je mogoče zdaj, ko so razpostavili glavne elemente v posamične gruče, ko gledalec pritisne tipko za nastavitve, res spremeniti hitreje. Vendar imajo drugi proizvajalci za to na voljo še bolj premišljene načine. Za detajlno spreminjanje nastavitev pa se ni veliko spremenilo in še naprej zahteva mnogo preveč klikanja ali »skakanja« naokoli s kazalko. Trakovi z aplikacijami in drugimi viri na domačem zaslonu so priročni, še vedno pa ne razumem, čemu je namenjena njegova zgornja polovica, kjer boste tudi čez tri leta še vedno gledali enako naključno fotografijo in napis, »Začnite novo izkušnjo z WebOS.« Če bi mi vsaj pustili ta prostor nekako zapolniti in izkoristiti, potem bi bila izkušnja res nova. Tudi tipka za vire na daljincu je označena tako, da nisem takoj dojel, čemu je namenjena.

G5 je znova odličen za igričarje, omogoča celo hitrejše osveževanje od tega, kar zmorejo konzole, vendar tega nisem mogel preizkusiti, ker sem imel na voljo zgolj Xbox z največ 120 Hz. Vseeno je, na kateri vhod HDMI ga priključite, saj so vsi enakovredni (HDMI 2 je sicer prvenstveno namenjen zvočni letvi), in televizor samodejno preklopi v ustrezen način ter namesto klasičnih nastavitev odpre »igralno« pasico.

LG OLED G5 je svojo prodajno pot v velikosti 165 cm začel pri 2.230 evrih, kar se mi ne zdi pretirano, in bo sčasoma zagotovo na voljo za bolj dostopen znesek. Še ugodnejši pa bo skoraj zagotovo C5, za katerega ne pričakujem, da ima kaj dosti drugačno sliko (ali zvok), in je lepši za postavitev na omarico. Kot že prejšnja leta zato priporočam, da spremljate predvsem njegovo ceno.