LACMA: največja Zumthorjeva kontroverzija

4 hours ago 19

V Los Angelesu se v teh dneh odpira novi LACMA, Los Angeles County Museum of Art, z David Geffen Galleries arhitekta Petra Zumthorja. Za splošno javnost bo odprt 4. maja, gala otvoritev pa je potekala 15. in 16. aprila, najprej z novinarsko predstavitvijo in nato še z uradnim odprtjem. Na novinarski predstavitvi je spregovoril tudi avtor arhitekture Peter Zumthor. To je nedvomno eden njegovih najbolj kontroverznih objektov.

Zumthorjev izhodiščni koncept se je navezoval na geologijo Los Angelesa, na območje La Brea Tar Pits, kjer so naravni izviri nafte. Zato so zgodnje različice delovale kot črna naftna gmota, ki lebdi nad enim od mestnih bulvarjev, Wilshire Boulevardom. A projekt se je med leti prilagoditev, inženirskih kompromisov in podražitev postopoma oddaljeval od te prvotne ideje. Leta 2015 je Los Angeles Times že pisal, da se Zumthor odmika od skoraj črnega objekta proti svetlejšim, bolj sivim različicam. Leta 2022 pa je LACMA v uradni okoljski dokumentaciji barvo dokončno opredelil kot svetlo sivi beton, z razlago, da je tak ton bolj skladen z okoliškimi stavbami in hkrati boljše ozadje za umetniška dela.

Kontroverz ob gradnji ni manjkalo. Najprej sam postopek izbire projektanta: za tako velik javni projekt ni bilo odprtega, transparentnega natečaja, temveč skoraj prijateljsko zavezništvo med direktorjem LACMA Michaelom Govanom in Zumthorjem. Nato rušenje obstoječih muzejskih stavb, kar je sprožilo očitke o kulturni in okoljski potrati. Sledile so kritike zaradi krčenja razstavnih površin, saj je velik del oboda stavbe steklen. Vse to so spremljale posmehljive primerjave z nadvozom, bencinskim servisom ali palačinko.

Naraščajoči stroški so javno polemiko le še zaostrovali. Arhitekt, ki ga v stroki slavimo kot skoraj asketski ideal, pri katerem cena izvedbe ne bi smela biti vprašanje, je postal ranljiv in prisiljen v kompromise. Kljub temu se je končna cena povzpela na več kot 700 milijonov dolarjev. Muzej, ki je hotel preseči logiko klasične institucije, je na koncu postal predvsem monument lastni produkcijski zahtevnosti.

Ta stavba ni spremenila le LACMA, temveč očitno tudi Zumthorja. V intervjujih za ameriške medije je priznal, da se je moral delu svojega projekta odreči. Omenjal je optimizacijo, izgubo detajlov, ki niso več njegovi. V pogovoru za Los Angeles Times pa je ob odprtju vendarle nastopil drugače: arhitekturo je zagovarjal kot natanko takšno, kakršno je želel, obenem pa priznal, da ga je Los Angeles spremenil. Prav to je morda najbolj nenavadna dediščina tega projekta.

Pomenljivo naključje je, da se odprtje dogaja v času nove naftne krize, ko vojna med ZDA in Iranom znova pretresa pretok energentov skozi Hormuško ožino in povzroča nov globalni šok na trgu nafte. Stavba, katere imaginarij so bili prav nafta, katran in črna gmota pod Los Angelesom, se odpira ravno v trenutku, ko se politična in materialna resničnost nafte znova vrača v ospredje. Je to simbol konca naftne dobe? Najbrž ne. Prej njen pozni spomenik: muzej, ki stoji na stebrih nad mestom kot elitna ploščad, zgrajena iz ogromne količine betona, materiala, ki pripada fosilni dobi. Ne govori o svetu po nafti, ampak o naši nemoči, da bi si ga zares že predstavljali.

Ob odprtju Zumthor v svojem nekajminutnem nagovoru sami stavbi in njeni arhitekturi ni namenil nobene misli. Namesto tega je govoril o svojem odnosu do Amerike in Los Angelesa ter skoraj trumpovsko zaključil: “I love this city” in “This is a great city.”

To je konec dolge sage. Arhitekt, ki ga je Amerika med gradnjo skoraj razstavila pred očmi javnosti, na koncu ne hvali objekta, ampak mesto. Morda zato, ker je tudi sam spoznal, da ta stavba ni zgolj muzej. Je spopad med arhitekturno avtonomijo in javno infrastrukturo, med avtorsko senzibilnostjo in politično ekonomijo gradnje, med nafto pod tlemi in ekonomijo nad cesto.