Kurjenje zelenega odpada: kje je dovoljeno in kje ne?

Ministrstvo za kmetijstvo opozarja na pravila, hkrati pa odpira vprašljivost prakse zaradi požarne varnosti.

Kurjenje je dovoljeno le kot del kmetijskih opravil, ne kot splošna rešitev za odstranjevanje biomase. Gre za primere, ko nastanejo rastlinski ostanki na sami površini in se njihov pepel vrne nazaj v tla kot gnojilo.

Dovoljeno je tako predvsem, da se kuri posušena trava, zeleni odrez iz sadovnjakov ali vinogradov ter drugi rastlinski deli, ki niso pridelek. Na drugi strani so slama, žetveni ostanki in kakršnikoli odpadki izrecno prepovedani.

V praksi se pojavljajo vprašanja, ki jih sama pravila ne naslovijo popolnoma.

Eno od njih je ravnanje ob boleznih rastlin. V določenih primerih je odstranjevanje okuženega materiala z ognjem lahko del ukrepanja, vendar ne kot splošna praksa, temveč pod nadzorom pristojnih služb.

Drugi vidik je obdelava zelenega odreza. Del javnosti opozarja, da se takšni materiali danes vse pogosteje zbirajo, kompostirajo ali uporabijo kot surovina, zato se kurjenje zdi zastarel pristop.

Odprto vprašanje požarne varnosti

Ne glede na namen kurjenja gre vedno za odprt ogenj. To pomeni neposredno tveganje, zlasti ob vetru ali suhem rastlinju.

Strožja pravila glede kurjenja v naseljih

Na vrtovih in v naseljih veljajo drugačna pravila. Rastlinski ostanki tam niso več obravnavani kot del kmetijske rabe, ampak kot odpadek.

To pomeni, da kurjenje ni dovoljeno. Namesto tega se pričakuje kompostiranje ali vključitev v sistem zbiranja bioloških odpadkov.

Travniki kot poseben primer

Kurjenje travne ruše ima dodatno omejitev. Ne šteje kot samostojen način upravljanja zemljišča. Če pride do kurjenja, mora biti površina v istem letu tudi obdelana – na primer pokošena.

In še nekaj: Če kurite, poskrbite, da v kupu ni živali, predvsem ježi se radi skrijejo v veje, listje —

The post Kurjenje zelenega odpada: kje je dovoljeno in kje ne? appeared first on Eko Dežela.