Kultura pod Levico: Računsko sodišče ugotovilo neučinkovito upravljanje milijonov

Po zamenjavi oblasti na Ministrstvu za kulturo je nova ekipa opozorila na netransparentno in razsipniško delovanje prejšnjega vodstva pod Asto Vrečko. Opozorila je tudi na 8,9-milijonsko luknjo glede na odprte obveznosti. Vrečkova se brani, da je denarja dovolj, da so z njim ravnali skrbno, očitke pa označuje za politične in del “Janševega boja proti kulturnikom”.

Zdaj pa je njenemu vodenju ministrstva udarec podalo tudi Računsko sodišče.

Revizorji so Ministrstvu za kulturo izrekli ostro oceno glede upravljanja javnih razpisov za večletne kulturne programe in projekte. Revizija je zajela obdobje 2021–2025, s poudarkom na programskem in projektnem razpisu za leta 2022–2025. Ugotovili so, da je bilo poslovanje neučinkovito. Težava ni v posameznih prejemnikih, temveč v samem sistemu, po katerem ministrstvo razpisuje, ocenjuje in spremlja porabo javnega denarja.

Za vzorčna razpisa v obdobju 2022–2025 je bilo namenjenih približno 20,8 milijona evrov. Za naslednje obdobje 2026–2029 so sredstva že povečali na 29,4 milijona. Prav zato Računsko sodišče poudarja, da bi moralo ministrstvo jasno dokazati, kakšne učinke takšno financiranje dejansko prinaša.

Cilji obstajajo, a jih ni mogoče izmeriti

Ministrstvo je kot glavni cilj določilo povečanje dostopnosti do kakovostnih javnih kulturnih dobrin. Po oceni revizorjev pa je ta cilj ostal zgolj načelna usmeritev. Ministrstvo ni določilo nobenih kazalnikov, s katerimi bi spremljalo, ali je cilj dosežen. Ni opredelilo niti izhodišč niti ciljnih vrednosti, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali so razpisi dostopnost kulture dejansko povečali in v kolikšni meri.

Kot ugotavlja Računsko sodišče, ministrstvo “ni opredelilo osnovnih izhodišč, da bi lahko ugotovilo, ali je doseglo cilje javnih razpisov ali ne”.

Nejasni kriteriji in netransparentno ocenjevanje

Še ostrejše so ugotovitve glede ocenjevanja prijav. Razpisni pogoji in kriteriji niso bili dovolj jasno določeni, zato so jih različne strokovne komisije razumele različno. Pri ponovnem ocenjevanju nekaterih prijav po pritožbah sta celo dve komisiji pri enakih kriterijih upoštevali različne dejavnike.

Iz dokumentacije večinoma ni bilo razvidno, kako je posamezni član komisije ocenjeval prijavo, kako so člani uskladili ocene in kako je nastala končna skupna ocena. Transparentnost ocenjevanja zato po mnenju revizorjev ni bila zagotovljena v zadostni meri.

Poročila so zbirali, a jih niso analizirali

Revizija razkriva tudi resne pomanjkljivosti pri spremljanju izvajanja projektov. Čeprav so morali izvajalci redno poročati, obrazci niso omogočali primerljivega spremljanja stroškov. Ministrstvo od izvajalcev ni vedno zahtevalo pojasnil ob odstopanjih od načrtov. V številnih primerih sploh ni preverilo, ali so bila poročila oddana pravočasno ali popolna. Ni bilo mogoče potrditi, da je preverjalo doseganje načrtovanih kazalnikov ali sistematično ugotavljalo odstopanja.

Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc. (Foto: Polona Avanzo)

Finančni nadzor je bil prav tako pomanjkljiv. Nekateri zahtevki za izplačilo so bili potrjeni, čeprav niso bili popolni. Iz določenih računov pa ni bilo niti razvidno, da se nanašajo na sofinancirane projekte.

Spremljajo pogodbe, ne učinkov

Največja sistemska pomanjkljivost po oceni Računskega sodišča je, da ministrstvo spremlja predvsem izvajanje posameznih pogodb, ne pa uspešnosti celotnega razpisa. Čeprav je od izvajalcev pridobivalo podatke o obiskih in dostopnosti, teh informacij ni analiziralo z vidika osnovnega cilja – povečanja dostopnosti kakovostnih kulturnih dobrin.

Zato ministrstvo ne more zadostno utemeljiti upravičenosti sofinanciranja, če ne zna dokazati, da se je z javnim denarjem dostopnost kulture dejansko povečala.

Potrebna temeljita prenova

Revizija se ne ukvarja z vprašanjem, ali so posamezni prejemniki denar porabili pravilno. Ukvarja se z vprašanjem, ali država zna dokazati, da njen sistem financiranja dosega namen, zaradi katerega obstaja. Odgovor Računskega sodišča je jasen: trenutno tega ne zna.

Ministrstvo za kulturo, Foto: STA

Ministrstvu je zato naložilo pripravo odzivnega poročila in podalo vrsto priporočil – od jasnejšega določanja merljivih ciljev in kazalnikov do preglednejšega ocenjevanja in učinkovitejšega spremljanja rezultatov.

Osrednje sporočilo je preprosto: pri desetinah milijonov javnega denarja ni dovolj vedeti, koliko projektov je bilo financiranih. Država mora znati dokazati tudi, kaj je bilo z njimi dejansko doseženo.

T.P.