Kruh, ki je oblikoval Slovenijo. Pogled v preteklost skozi knjigo iz leta 1966

Danes, ko se v pekarnah pečejo množični, vnaprej pripravljeni hlebci in ko mnogi posegajo po industrijsko predelanem kruhu, je vredno pogledati nazaj. Leta 1966 je izšla knjiga Slovenske narodne jedi, ki je ohranila zapis o pomenu kruha v slovenski tradiciji. Ta skromna, a bistvena jed ni bila le osnovno živilo, temveč pomemben del kulturne dediščine in družinskega življenja. Bil je simbol preživetja, praznovanja in celo socialnega statusa.

Medtem ko se danes marsikje vračamo k peki domačega kruha, ostaja zgodovina te preproste jedi pogosto spregledana. A ravno v knjigi iz leta 1966 je zapisan vpogled v čase, ko je bil vsak hlebec ročno gneten, z ljubeznijo pečen in povezan z običaji, ki so segali stoletja nazaj.

Manj poznane skrivnosti o kruhu

Kruh skozi stoletja

Kruh v Sloveniji ni bil vedno enak. Pred več kot 5000 leti so ga poznali že v obliki nekvašenih ploščatih hlebcev, pečenih na vročem kamnu ali v žerjavici. Sčasoma je človek izboljšal peko in okoli 2000 let nazaj je v naše kraje prišlo kvašeno testo. Pridobitev kvasa je pomenila revolucijo – kruh ni bil več trd in ploščat, ampak je postal mehak in rahel.

Toda še v prvi polovici 20. stoletja kvas ni bil samoumeven. Knjiga Slovenske narodne jedi opisuje, kako so ga ponekod izdelovali iz prosene ali koruzne moke, ki so jo zamešali z moštom. Nastala je gosta masa, ki so jo pred peko zmehčali z vodo in dodali v testo. V nekaterih delih Slovenije so temu rekli kravjac, drugod pa droži. V hribovitih krajih, kjer pšenica ni uspevala, so pekli ovseni kruh – danes skoraj povsem pozabljen.

Kruh in mesnine: kombinacija, ki je bila nekoč ključna

V knjigi iz leta 1966 je zapisan zanimiv podatek: brez kruha marsikatera tradicionalna slovenska jed ne bi bila popolna. Kranjska klobasa, domače salame, vratnik, šunka in tunka so bili del vsakdanje prehrane, a šele v kombinaciji z dobrim kruhom so postali narodna posebnost. Kruh ni bil le priloga – bil je osnova.

Tudi mlečni izdelki so imeli pri tem pomembno vlogo. Kislo mleko, kisla smetana, sveže maslo – vse to se je najbolje ujelo s sveže pečenim hlebčkom. Zanimivo pa je, da knjiga poudarja, da je bila zaseka vedno boljša na črnem kruhu kot na belem pekovskem.

Čeprav je industrijsko pridelan kruh danes norma, se mnogi vračajo k tradicionalnim receptom in domači peki. Razhajanja med črnim in belim kruhom, pšeničnimi in rženimi mešanicami ter kvašenim in nekvašenim kruhom so se skozi stoletja spreminjala, a ljubezen do kakovostnega kruha ostaja.

Pogače in kolači – praznični kruhi s posebnim pomenom

Danes imamo pogače za vsakdanje pecivo, nekoč pa so bile pravzaprav posebne oblike kruha, ki so imele pomembno vlogo v narodopisnih običajih. V knjigi Slovenske narodne jedi so opisani kruhi, ki so bili fantazijsko oblikovani in pogosto okrašeni s figurami iz narave. Njihova imena so se spreminjala od regije do regije, a v splošnem jih poznamo kot pogače in kolače.

Med najbolj znane spadajo gubance, pince in šarklji, ki so jih pekli ob praznikih. Prvotna gubanica, kot jo opisuje knjiga, sploh ni bila sladica, ampak bel kruh, ki so ga pekli v Beneški Sloveniji za novoletne praznike. Šele kasneje je postala bogata in sladka jed, kot jo poznamo danes.

Star kruh

Ocvrte dobrote, ki so prišle iz alpskih krajev

Slovenska kuhinja si je vedno izmenjevala vplive z bližnjimi regijami, še posebej z Avstrijo in Italijo. Tako ni presenetljivo, da so mnoge ocvrte jedi prišle k nam iz alpskih krajev in se uveljavile kot tradicionalne sladice. Med njimi so bili krofi, bobe in flancati, ki jih danes poznamo po vsej Sloveniji.

Knjiga iz leta 1966 ugotavlja, da se te jedi še posebej pogosto pojavljajo na Gorenjskem, kjer so jih v preteklosti pripravljali ob posebnih priložnostih. Čeprav danes ocvrta peciva povezujemo predvsem s pustnim časom, so bila včasih rezervirana za pomembne praznike, ko so si ljudje lahko privoščili več sladkorja in moke.

Slovenski kruh nekoč in danes: vrnitev k tradiciji?

Knjiga Slovenske narodne jedi je bila leta 1966 morda le preprost zapis preteklosti, a danes predstavlja dragocen vpogled v kulinarično dediščino, ki jo je vredno ohranjati. Morda je čas, da ponovno obudimo stare recepte in cenimo hlebec kruha ne le kot živilo, ampak kot del slovenske identitete.

Objava Kruh, ki je oblikoval Slovenijo. Pogled v preteklost skozi knjigo iz leta 1966 se je pojavila na Vse za moj dan.