#kritika: Spomenik, ki krši pravila

Rezultati dolgo pričakovanega natečaja za spomenik državnosti so znani. Po dolgem postopku priprave natečaja, odločanju več strokovnih komisij, sami izpeljavi natečaja in dodelavi izbranih del je bila pred kratkim izbrana zmagovalna rešitev avtorjev Alen Ožbolt, akad. kip., Denis Hitrec, mag.inž.arh., Tadej Urh, mag.inž.arh., Tjaša Tahirović, abs. arh. in Erika Sirotić, abs. arh. Zmagovalni spomenik vsebine ne gradi z materialnostjo, temveč s svetlobno sledjo. Ne s klasično skulpturalnostjo, temveč s konceptualno prisotnostjo. Spomenik ni kip ali arhitekturni volumen, temveč subtilna intervencija v tlak Trga republike.

Izbrana rešitev je spoštljiva, kakovostna in tudi vizualno prepričljiva. Še posebej v nočnem učinku, ko posamezni svetlobni elementi v tlaku zažarijo kot zadržan, a jasen znak prisotnosti. Njeno bistvo so sledi ljudi, ki so prisostvovali prvemu dvigu slovenske zastave ob razglasitvi samostojnosti, 25. junija 1991. Te sledi naj bi bile prenesene v tlak trga z diskretnimi svetlobnimi točkami, ki ne dominirajo prostoru, ampak ga aktivirajo. Spomenik tako ni zamišljen kot predmet, pred katerim stojimo, ampak kot polje, po katerem hodimo. Kot prostor, v katerega vstopamo.

Rešitev je kakovostna tudi zato, ker ne beži pred simbolnim jezikom, čeprav je sodobna in zadržana. Posebej močno je njeno teoretsko izhodišče o razmerju med spominom in spominjanjem. Avtorji svojo utemeljitev naslonijo na misel Sørena Kierkegaarda: da sta spominjanje in ponavljanje dve sorodni, a nasprotno usmerjeni gibanji. Spominjanje človeka vrača k nečemu, kar je minilo, ponavljanje pa bistveno izkušnjo ponovno vzpostavlja v sedanjosti. Prav v tem je moč izbrane rešitve. Spomenik ni razumljen zgolj kot obujanje nekega zgodovinskega trenutka, temveč kot ponavljanje akta, s katerim se skupnost vedno znova vzpostavlja. To je pomembna razlika. Spominjanje nas obrača nazaj, ponavljanje pa dogodek znova aktivira tukaj in zdaj. Zato ponavljanje osrečuje človeka, spominjanje pa ga dela nesrečnega. Državnost tako ni predstavljena kot nekaj zaključenega, arhiviranega in mrtvega, ampak kot dejanje, ki ga je treba vedno znova potrjevati. To je močna ideja. In v tem smislu je zmagovalna rešitev državotvorna.

Je pa rešitev zanimiva še iz ene druge perspektive, namreč najbolj prepričljiva je bila zato, ker ni upoštevala pravil natečaja in je kršila pravila. Spomenik namreč ni umeščen v predpisano natečajno območje, na skromno odmerjen prostor ob obstoječem drogu, ki je celo v večinski lasti hrvaškega podjetja. Ne ostane v koritu, kot mu je bilo z natečajem določeno, ampak se razširi v javni prostor. In prav v tem preseganju je njegova vsebinska moč.

S tem se odpre širše vprašanje onkraj samega natečaja. Kaj pove o naši družbi to, da najboljša rešitev nastane prav s kršenjem pravil, ki jih je natečajna komisija tako dolgo postavljala? Koliko energije je bilo porabljene za postopke, usklajevanja in omejitve, ki so se na koncu pokazale kot pretesne za najboljšo idejo? Koliko časa je bilo po nepotrebnem porabljenega za rigidno določanje natančnih okvirov, znotraj katerih naj bi zagotovili enakopravne pogoje vsem udeležencem, potem pa se izkaže, da je za resničen presežek treba te okvire prekršiti?

To ni samo zgodba tega natečaja, ampak je natančna metafora naše družbe. Odločevalci imajo radi pravila. Še posebej taka, ki dajejo vtis reda, enakosti in strokovnosti. Ustvarjajo jih dolgo, zapleteno in pogosto s pretirano resnostjo. Toda prepogosto so ta pravila omejujoča na napačnih mestih. Ne odpirajo prostora kakovosti, ampak jo dušijo. Ne omogočajo odličnosti, ampak jo disciplinirajo v povprečnost. Potem pa na koncu mimo vseh pravil občudujemo ravno tisto rešitev, ki je zmogla pogledati čez rob predpisanega.

To seveda ni poziv k samovolji. Pravila so potrebna. Brez njih ni ne javnega prostora ne države. Toda pravila so dobra le, če so smiselna in če služijo višjemu cilju. Če postanejo sama sebi namen, začnejo delovati proti temu, kar naj bi varovala. V tem primeru proti dostojnemu spomeniku državnosti.

Pri tem je skoraj ironično, da je postopek za izbor spomenika, ki naj bi obeležil enega največjih zgodovinskih trenutkov skupnosti, trajal tako dolgo, da bo mandat te vlade prej minil, kot bo spomenik izveden. Namesto fotografij dokončanega poklona državi občudujemo le renderje. A tudi v tem je lahko nekaj dobrega. Morda je prav to priložnost, da se pokaže nekaj, kar je za državnost bistveno: da ta projekt presega en mandat, eno koalicijo, eno politično opcijo.

Državnost ni stvar ene vlade. Ni stvar enega predsednika, enega ministra, ene komisije ali enega kulturnega trenutka. Državnost nastaja takrat, ko skupnost zmore nadaljevati nekaj, kar je začela predhodna oblast, ne zato, ker bi se z njo ideološko strinjala, ampak zato, ker prepozna, da gre za skupno stvar. Če bo naslednja vlada, kakršnakoli že bo, zmogla ta projekt nadaljevati in uresničiti, bo to morda še močnejša potrditev državnosti od samega spomenika. Pomenilo bo, da država ni le menjava mandatov, ampak gradnja skupnega.

Ob tem pa vendar ostaja ena drobna pomanjkljivost zmagovalne rešitve, ki je ne gre prezreti. Ključni gradniki spomenika, energetsko avtonomni svetlobni elementi, sodijo v tehnološki svet z razmeroma kratko življenjsko dobo. Svetilnost takšnih elementov je omejena na nekaj let, približno na osem do deset. S tem dobimo nenavadno situacijo: spomenik državi, ki jo razumemo kot nekaj dolgoročnega in trajnega, je zgrajen iz elementov, ki sodijo v logiko hitrega cikla, menjave in potrošnje. To je šibka točka projekta. Hkrati pa tudi zgovoren znak časa.

Napisal: Matevž Granda

Naslovna slika: zmagovalni projekt avtorjev Alen Ožbolt, akad. kip., Denis Hitrec, mag.inž.arh., Tadej Urh, mag.inž.arh., Tjaša Tahirović, abs. arh. in Erika Sirotić, abs. arh.

Rezultati natečaja so na povezavi. 

#kritika: Antispomenik slovenske osamosvojitve