Kritika: Mariborski godalni trio TriNity

Na letošnjem zadnjem – 4. koncertu 18. Vranskih poletnih večerov 2026 z glasbo za tri godala alias 12 strun v p. c. sv. Martina v Šmartnem/Podvrhu

Piše: Franc Križnar

Prva in zadnja stran programskega lista

Letošnjo 18. sezono Vranskih poletnih večerov je Zavod za kulturo, turizem in šport Vransko zaključil na zadnjem, 4. koncertu v idilični p. c. sv. Martina v Šmartnem/Podvrhu (5. sep. 2026). Tudi tokrat ni šlo brez glasbe, ampak njihov slogan »… oživimo kulturno dediščino« je ponovno spomnil na multikulturnost, torej na interdisciplinarne in multidisciplinarne razsežnosti kulture kot take. Od arhitekture, umetnostne zgodovine in slikarstva-likovne umetnosti pa vse do poduhovljenosti vseh predstavljenih notranjih cerkvenih prostorov, so vendarle vsakič in povsod postavili v ospredje muziko, glasbo.

Začetek koncerta godalnega tria TriNity …

Mariborski godalni trio, člani simfoničnega orkestra Opere in baleta SNG Maribor TriNity, ki je tokrat igral z violino, violo in violončelom: Viviana Rogina Njegovan (violina), Petar Njegovan (viola) in Gorazd Strlič (violončelo), je imel na sporedu eno samo pa zato res obsežno in monumentalno delo, priredbo slovitega cikla 31 skladb (arija in 30 variacij) z naslovom Goldbergove variacije, BWV 988 Johanna Sebastiana Bacha (1685-1750). Kot izvirno delo za inštrumente s tipkami (čembalo) je izšlo v tisku (1741) kot »vaje za klaviature.« Posvečeno je bilo morda tudi prvemu izvajalcu le-tega, mlademu čembalistu grofa Keyserlingka Johannu Gottliebu Goldbergu. Tokrat smo slišali to monumentalno čez dobro uro (80 min.) trajajoče delo v priredbi za troje godal (1984, rev. 2009) slovitega rusko-ameriškega violinista, dirigenta in aranžerja Dmitrija Sitkovetskega (1954). Slednji pa je to delo posvetil enemu najbolj avtentičnih izvajalcev Bachove glasbe, posthumno slovitemu pianistu Glennu Guldi (1932-1982); zagotovo tudi enemu najbolj tehtnih izvajalcev tega Bachovega opusa na klavirju. Čeprav delo verjetno ni bilo napisano za javno in koncertno izvajanje, še dandanes velja za enega največjih izzivov za čembaliste, pianiste in komorne glasbenike ter ostaja simbol tehnične zrelosti izvajalca oz. izvajalcev (Matej Podstenšek, v. Koncertni list pričujočega koncerta na Vranskem).

In tako je bilo tokrat v mali p. c. sv. Martina v Šmartnem/Podvrhu. Izjemen renoviran in restavriran umetnostnozgodovinski spomenik se je izkazal za dobrohotno navdahnjenega za omenjeno glasbo. Ta se je iz neke vrste inštrumentalne miniature razpotegnila v apoteozo apokaliptičnih dimenzij. Naš komaj kaj znani (mariborski) godalni trio pa se je v spregah (Rogina-Njegovan, Njegovan in Strlič) podal na področje Bachove ustvarjalnosti. Ta temelji na kontrapunktu, t. j. posebni tehniki vodenja posameznih glasov v konsonančnih razmerjih, vendar tako, da ostajajo melodično samostojni. Naši umetniki so vse to predstavili že v uvodni ariji (= temi) in vseh 30 neposredno odigranih eno za drugo (attacca) variacij. Bil je to res splet vseh mogočih kombinacij: od duov vseh navedenih: violina in violončelo, violina in viola in viola ter violončelo. Vsakič so bila poudarjena samostojna gibanja vseh glasov in individualna fiziognomija. Včasih kar relativno zapleteno kontrapunktično tkivo so omenjeni umetniki ves čas bogatili s kontrastnimi črtami ariosa in s tem še dodatno obogatili in združili odlike najmanj dveh (Bachovih) obdobij, slogov. Gostujoči Mariborčani so tokrat tako po tehnični kot muzikalni plati obogatili tale naš navidezno majhen glasbeni oder; z muziko, ki so jo prinesli s seboj pa naredili veliko dejanje. Njihova in izvirna (baročna) motorika sta se v slikanju tipičnega in nad vsemi cerkvenimi oboki razširila v glasbeni obolus neslutenih dejanj. Tudi tehnična in muzikalna kontrastnost sta bili ves čas v ospredju. Njihove tradicionalne meje in razmejenosti med sopranom, altom in tenorjem so bile porušene. Omenjena tri godala so tako rekoč pela in ne igrala. Tehnične bariere treh tako različnih godal pa so se ves čas prelivale in prepletale, muzika je tako rekoč pela in ne igrala na vseh dvanajstih prisotnih strunah. Pa najsi je šlo za počasne, spevne in elegične variacije kot za najbolj vehementno izpostavljeno hitro motoriko. Tukaj je muzika ne glede na vse morebitne ovire enostavno pela. Omenjeno zasedbo s prav takim programom kot smo ga slišali v Šmartnem/Podvrhu bi toplo priporočal še kakšnemu mnogo večjemu festivalu kot pa je tale žepni na Vranskem. Vendarle je že tako, da se moč celote meri po najšibkejšem členu predstavljene verige. Kaj bi dal marsikateri veliki orkester, morda večji od slednjega, mariborskega, da bi imel svojih vrstah take primaše, kot pa je omenjena trojica?

… zaključni poklon

ZKTŠ Vransko z obema protagonistoma umetniškim vodjem festivala Milanom Hudnikom in direktorico ZKTŠ Vransko Suzano Felicijan Bratož pa sta imela veliko sreče z oblikovanjem tudi letošnje, zdaj že 18. edicije Vranskih poletnih večerov 2026. Če od vseh štirih koncertov (med 20. 6. in 5. 9.) poleg navedenega izpostavim še uvodnega s podobnim, vokalno inštrumentalnim samospevnim ciklusom Schubertovih 20 samospevov Lepa mlinarica, zagotovo še nisem izpostavil in predstavil vsega tega iz letošnje (minule) festivalske sezone. Saj gre vendarle za pretkan izbor tako izvajalcev kot njihovih sporedov, za kar vnaprejšnje spogledovanje z velikim glasbenim svetom. Le tako naprej: per aspera ad astra/po trnovi poti k zvezdam.