KRATKI TEST Škoda Octavia 1.5 TSI DSG mHEV: Visoke manire

Ljubljenko slovenskih voznikov Octavio bi lahko počasi začel primerjati s Cate Blanchett. Avstralska igralka prav tako že tri desetletja navdušuje s prefinjenostjo, karizmo, pojavo, nečim več v primerjavi z mnogimi kolegicami. Morda ni najbolj razvpita in najbogatejša hollywoodska zvezdnica, vendar se nekateri raje držijo nekoliko v ozadju, vedno pa je v tem, kar počne, vrhunska. Tako tudi češka predstavnica »Golfovega« razreda, ki bi ji lahko očital kakšno malenkost in morda ne vznemirja čustev kot kakšna Cupra, vendar bo to marsikomu precej bolj ugajalo. Kar navsezadnje potrjujejo prodajne številke.

Jasno je sicer, da bi sam o Octavii razmišljal primarno v karavanski izvedbi. Limuzinska, ki je pravzaprav »fastback« ali »liftback,« saj se prtljažna vrata odprejo s steklom vred, je po svoje zanimiva, vendar ne dovolj, da bi izpustil iz rok najbolj premišljeno izdelano Škodo. Tokrat sem se vseeno moral zadovoljiti z limuzinsko in priznam, da je vožnja kar gosposka in da je prostora »tam zadaj« skoraj enako v izobilju kot pri karavanu. Obe izvedbi sta sicer za moj okus rahlo predolgi, mislim, da bi ju brez večjih žrtev lahko malo skrajšali. Seveda pa je to, da dolžinsko malo »štrli« iz razreda, Škodina dolgoletna strateška usmeritev.   

Notranjega dizajna s »spuščenim« osrednjim zaslonom sem se zdaj že navadil, v začetku mi ni bil preveč blizu, še posebej ne prezračevalne reže pri kolenih in vratne kljuke. Ne morem zanikati, da je interier ličen, četudi se mi imitacija tekstilne obloge na trgi plastiki ne zdi preveč posrečena, in s pravo ambientalno barvo tudi zelo prijetno okolje na poti domov s kakšnega koncerta ali kino predstave. Bolj me je motilo, da me je v avtu precej časa zeblo, a morda preprosto nisem več navajen dokaj počasnega segrevanja kabine pri modelih s termičnimi motorji. Po drugi strani so mi zelo všeč nekatere Škodine domislice, pa ne tiste, ki jih najbolj izpostavljajo in na katere boste takoj pomislili, denimo dežnik v luknji v vratih. Tovrstne, denimo dodaten »predal« na tleh zadaj in pregrade in »viseče mreže« v prtljažniku so pravzaprav z mojega vidika odvečne. Toda voznikovo upravljanje avtomobila je eno najboljših sploh. Praktično vse je »en klik« stran, tudi denimo utišanje piskanja ob prekoračitvi hitrosti ali prilagajanje asistenčnih sistemov, pa tudi za aktivni regulator hitrosti je tu stara dobra ročica na levi strani, ki jo lahko uporabljam povsem intuitivno in podzavestno. Menijska struktura na osrednjem zaslonu ali prikaz informacij na voznikovem se mi prav tako zdita bolj logična in pregledna kot pri kakšni drugi znamki iz koncerna. Treba pa je opozoriti, da marsičesa bolj naprednega v osnovnih izvedbah Octavie ni, temveč je del dodatne opreme, vključno s skoraj prevelikim zaslonom, kar ceno avta zelo približa Golfu ali Leonu.  

Pri infozabavi kakšnih presenečenj nisem zaznal, sem pa vsaj eno pri asistenčnih sistemih. Ti sicer delujejo brezhibno, za pomoč pri držanju na voznem pasu oz. zavijanju na avtocesti še vedno trdim, da ima skupina Volkswagen eno najbolj dodelanih in najmanj nadležnih, čeravno so začeli v zadnjem času tudi v to podtikati preveč piskanja in vozniku vsiljevati »avtocestnega pomočnika,« ki želi v preveliki meri prevzemati nadzor, zato je bolje preklopiti na klasični aktivni regulator hitrosti. Tudi ta je še vedno v osnovi dober, toda nekdaj, pred zadnjimi »popravki« v smeri dinamične vožnje, je bil še boljši. Na to sem opozoril že pri Tiguanu in tudi z Octavio se mi je večkrat primerilo, da sem se bližal »zaprtemu« semaforju, avto bi to moral videti, a dolgo ni reagiral, nato na naenkrat silovito, in je zaviral na polno ter nazadnje ustavil še prezgodaj, z velikim razmikom do vozila spredaj, namesto, da bi proces ustavljanja opravil lepo postopno, da ga potniki v avtu niti ne bi občutili.