KRATKI TEST Philips PUS8919: Brez GOOGLA z drugimi aduti!

5 hours ago 5

ARTICLE AD BOX

V poplavi zaslonskih tehnik zlahka pozabimo, da še vedno obstajajo televizorji s klasičnim zaslonom na tekoče kristale in osvetlitvijo z »običajnimi« svetečimi diodami. Eden takšnih je Philipsov model iz družine »The One«, ki so ga opremili z aktualno generacijo slikovnega procesorja P5, tristranskim Ambilightom, zanimivim naborom priključkov in standardov za sliko ter opracijskim sistemom Titan OS.

Navadili smo se, da so Philipsovi televizorji opremljeni z Googlovim, vendar je podjetje že lani napovedalo, da bodo nekateri, predvsem cenovno ugodnejši modeli, opremljeni z novim odprtim sistemom Titan OS. Ta sicer ne prinaša revolucije, saj je okolje preprosto in pregledno, kot bi pričakovali od sodobnega sistema, pri čemer je zanj že na voljo večina aplikacij, vključno z najbolj zanimivimi iz naših krajev. Tople vode niso izumljali, prav tako nisem dobil občutka, da bi bil njihov sistem bolj odziven od Googlovega ali bi ga na kakršen koli način presegal. Zdi se, da trditev drži – sistem so uvedli predvsem zato, da bi lahko prilagodili uporabniško okolje na cenovno dostopnejših televizorjih in morda znižali stroške, povezane s partnerstvom z ameriškim podjetjem.

Za nas je bolj pomembno, da sistem ponuja podobno prijaznost pri uporabi ter razmeroma preprost dostop do nastavitev. Dostop do pomembnih aplikacij je na voljo na osrednjem zaslonu, kjer je v zgornji vrstici izbran razdelek »Domov«. Pred njim se nahaja funkcija iskanja in desno razdelek »Aplikacije«, kjer lahko poiščete in namestite želene aplikacije. Trenutno izbira ni posebej bogata, vendar se večina nujnih aplikacij kljub temu najde. Od domačih »televizijskih« aplikacij denimo manjka EON (na voljo so A1 Xplore TV, Neo, Predvajaj.si, RTV 4D in T-2 TV), med pretočnimi storitvami pa bi pogrešali Apple TV+, NBA, SkyShowtime in morda še kakšno (prisotni so Amazon Prime Video, Disney+, Max, Netflix in Voyo). Še bolj desno v zgornji vrstici so na voljo dostop do virov, nastavitve in prikaz točnega časa.

Televizor je videti precej privlačen, s široko kovinsko nogo in tankimi robovi okoli zaslona. Minimalistično estetiko rahlo pokvari štrleči element na desnem delu spodnjega roba, kjer je skrita elektronika za daljinsko upravljanje. Ker naprava ne sodi ravno med najtanjše, se poraja vprašanje, zakaj zanjo niso našli prostora v samem ohišju. Kot večina Philipsovih televizorjev je tudi ta model opremljen s tristransko osvetlitveno tehniko Ambilight, katere učinki pridejo najbolje do izraza, če je zadaj dovolj velika, prosta stenska površina. Med številnimi možnostmi je (po mojem mnenju) še vedno najlepše, da barve svetlečih diod sledijo dogajanju na zaslonu.

Kakovost slike je boljša od kakovosti televizorjev, ki imajo sijalke osvetlitve za zaslone nanizane na robovih. Tukaj so neposredno za zaslonom, podobno kot pri tehniki mini LED, le da jih je manj in ne dovolijo tolikšnega nadzora. Posledica je manj temna črna slika in slabši kontrasti. Za obdelavo in izboljšavo slike skrbi procesor P5, ki je običajen v dražjih modelih ter široka podpora standardov visokega dinamičnega razpona vključno z Dolby Vision, HLG, HDR 10 in HDR 10+. Obenem ni mogoče spregledati največ 144-herčnega osveževanja (120 hercev ob razločljivosti 4K) in štirih priključkov HDMI različice 2.1, ki skupaj s tehniko sinhronizacije AMD FreeSync Premium izdajajo primernost tega televizorja za igranje iger.

Štirje zvočniki s skupno izhodno močjo 40 W sodijo nekje v povprečje česa so na področja zvoka sposobni iztisniti sodobni televizorji. Škoda, kajti v velikem ohišju je dovolj prostora za boljše zvočne gonilnike, ki obenem ne bi pretirano povišali cene. Za resno uživanje je zvočna letev zato skoraj nujen dodatek.