KRATKI TEST Kia XCeed: »Bencinar«, ki me je pozitivno presenetil!

1 hour ago 18

Čas bo pokazal, ali je vgradnja bencinskega motorja brez kakršnekoli električne pomoči prava poteza ali zgrešen strel. Toda mimo tega vprašanja sem za volanom XCeeda pravzaprav užival!

Storil bom še korak naprej. Do zdaj mi noben »Kitajec« z motorjem na notranje zgorevanje, celo nekateri hibridi, niso ponudili ničesar podobnega glede voznih lastnosti in splošnega občutka za volanom. Kia XCeed se preprosto »dobro« pelje, večinoma me niti njeni »žvižgači« niso pretirano motili. To seveda ne pomeni, da je v njej in na njej vse popolno.

Motor	1.6 T-GDI, bencinski, 1598 cm3, 110 kW (150 KM), 250 Nm;
Zmogljivosti	203 km/h, 9,3 s do 100 km/h
Menjalnik	7-stopenjski elektrificirani samodejni z dvojno sklopko
Uradna/poraba na testu	6,4-6.9/ 7,5 l litra na sto km
Prtljažni prostor	426 – 1.378 l
Dimenzije/medosna razdalja	4.380 x 1.826 x 1.483 mm / 2.650 mm
Masa praznega/dovoljena	1.419 kg, dovoljena 1.890 kg
Cena (brez popusta)	od 23.849 € za 1.0 T-GDI (cenik), cena testnega 32.699 €

Bojim se, da Kia ne bo visoko na seznamu želja tistih, ki jim veliko pomenita višje sedenje in izrazitejša »SUV« oblika. Res je, sediš nizko, česar sem se zavedel vsakič, ko je bilo treba zlesti iz avtomobila. Za obliko bom uporabil oznako »zimzelena«. Ni posebno izstopajoča, čeprav so podrobnosti zasnovane po sodobnih smernicah. Zaradi tega je novi XCeed nezmotljiv, čeprav nisem prepričan, da se bodo ljudje za njim pogosto ozirali. O oblikovanju bi se sicer dalo še marsikaj povedati, a se vse pogosteje sprašujem, koliko je to sploh pomembno. Nenazadnje je na fotografijah, še posebej pa v videu, vse črno na belem.

Prostora je razmeroma dovolj

Ravno tako te ne bo presenetila notranjost. Tokrat vozilo ni imelo bočnih kamer, zato ni bilo niti sicer uporabne funkcije prikaza pogleda v levo ali desno na instrumentni plošči ob vključenem smerniku. Digitalizacija je seveda ni obšla. Dva zaslona sta primerno velika in uporabna, pod osrednjim pa je kombinirani trak z na dotik občutljivim zaslonom in dvema vrtljivima gumboma. Njegov namen je dvojen. S pritiskom na ustrezno ikono izbereš, ali boš z njim upravljal radijski sprejemnik ali klimatsko napravo!

Prostora za potnike in prtljago ni ravno v izobilju. Raje bom uporabil izraz dovolj. Z morebitno izjemo visokoraslih potnikov na zadnjih sedežih, ki se bodo počutili nekoliko utesnjeno. Z drugimi besedami, glede na dolžino in višino avtomobila je prostornost na pričakovani ravni. XCeed je pravzaprav zanimiv kompromis. Navzven želi biti križanec, po voznih lastnostih in prostorski zasnovi pa ostaja bližje običajnemu kompaktnemu avtomobilu. Tudi zato od njega ne gre pričakovati prostornosti večjih SUV-ov.

Primeren nabor eksistenčnih sistemov

Nabor asistenčnih sistemov je primeren in vključuje vse, kar večina potrebuje. Tempomat deluje uglajeno, v običajnih razmerah primerno zavira, pospeševanje pa bi lahko bilo hitrejše. Rahlo me je razočaral predvsem med vožnjo v strnjeni koloni. Nič neobičajnega na primorski avtocesti. Dovolil je, da se je vozilo preveč približalo avtomobilu pred seboj, ki se je ustavil ali opazno zmanjšal hitrost, nakar je sledilo sunkovito zaviranje. Podobno tistemu v sili. V nekem trenutku me je začelo motiti, zato sem raje prevzel nadzor nad vožnjo.

Večjih zamer sicer nimam. Celo opozorila, uganete lahko, da jih ni malo, niso pretirano glasna in dolgotrajna. Kajpak smo še daleč od pravilnega zaznavanja hitrostnih omejitev. A to ni nič novega. Mimogrede, celo Tesla, ki se tako zelo hvali s samodejno vožnjo pod nadzorom, še ni vzela na znanje, da križišče prekliče morebitno prejšnjo omejitev hitrosti. Zoprno je, ko potem voziš 80 kilometrov na uro, čeprav je omejitev 130. Še bolj pa to, da te sistem na napako ne opozori glasno in jasno!

Dobre vozne lastnosti ob ne najbolj varčni porabi

Najbolj od vsega so me prepričale vozne lastnosti. Že dolgo sicer nisem sedel v križancu, pri katerem elektrika niti malo ne pomaga pri pogonu, a vseeno. XCeed ni dirkalnik, vendar ponuja dovolj moči za hitre in dinamične pospeške pri skoraj vseh hitrostih. Ceste se drži kot klop, ne da bi opazil kakršnokoli nagibanje, zibanje ali kaj podobno neudobnega. Podvozje je namreč nastavljeno dovolj čvrsto, da lega ostaja stabilna, volan pa ponuja dovolj povratnih informacij. Ne gre za pretirano športnost, temveč za občutek, da imaš ves čas nadzor.

Samodejni menjalnik me je pustil z mešanimi občutki. Pri običajni vožnji prestavlja hitro in dovolj uglajeno, zato nanj kmalu pozabiš. Ko želiš od avtomobila več, pa postane njegovo delovanje manj prepričljivo. Ob odločnejšem pritisku na stopalko za plin včasih potrebuje trenutek, da se odloči za pravo prestavo, nato pa prestavi precej odločno. Pri počasnem pomikanju in speljevanju je občutek boljši, čeprav sem nekajkrat zaznal rahlo cukanja. Nič dramatičnega, vendar bi od sedemstopenjskega menjalnika pričakoval nekoliko bolj uglajeno delovanje. Po drugi strani se z motorjem dobro ujame in pri hitrejši vožnji zna ohranjati pravo prestavo, zato me njegovo občasno obotavljanje ni posebej zmotilo. Všeč mi je še to, da sta na voljo zgolj dva vozna načina. Običajni in športni. Več jih v tem avtomobilu ni potrebnih.

Popolna odsotnost električne pomoči ima svojo ceno. Ker mora bencinski motor opraviti vse delo, energija zaviranja pa gre v zrak, je poraba močno odvisna od teže noge na stopalki za plin. Kaj naj rečem. Ni najbolj prijetno ugotoviti, da je po slabih petsto kilometrih kombinirane vožnje, brez omembe vredne hitre vožnje, poraba krepko presegla sedem litrov na sto kilometrov. Morda me ne bi tako zelo stisnilo pri srcu, če se gorivo ne bi dražilo in nič ne bi kazalo, da se bomo kaj kmalu vrnili v stabilno realnost.