Kosovelov glas med harfo, petjem in sončnicami

Odlično zasnovana in izvedena prireditev Simfonija večne neskončnosti je v soboto v Kulturnem domu v Gorici navdušila ljubitelje kulture, ki so se odzvali vabilu na večer, posvečen Kosovelovemu letu. Dogodek z izrazitim pevsko-glasbenim nabojem so pripravili pri Zvezi slovenskih kulturnih društev, režijo pa zaupali Barbari Gropajc.

Na odru so nastopili Moški pevski zbor Srečko Kosovel iz Ajdovščine pod vodstvom Andreja Makorja, Tržaški vokalni kvartet, duo Aljoša Saksida na kitari in pevka Lara Černic, harfistka Tadeja Kralj ter igralca Romeo Grebenšek in Kilian Sossi, ki sta upodobila Srečka Kosovela – kot pesnika in kot dečka.

Bil je glas prihodnosti

Ob uvodnih, čarobnih zvokih harfe je zbrane nagovoril predsednik Zveze slovenskih kulturnih društev Karel Ražem. Osvetlil je lik Srečka Kosovela in spomnil, da letos zaznamujemo 100. obletnico smrti pesnika, ki je močno zaznamoval slovensko moderno in evropsko avantgardo. Kosovel, je poudaril, ni bil le pesnik Krasa, burje in kamna, temveč tudi vizionar, konstruktivist ter človek stiske in presežka. Bil je glas prihodnosti, ki je verjel v moč kulture, sposobne presegati meje.

Ražem je ob tem spomnil na Kosovelovo misel, da je naš ideal evropski človek, različen po svojih obrazih, a eden v svojem velikem stremljenju. »Bodimo eno po duhu in ljubezni, a ohranimo svoje lastne obraze,« je misel, ki je po njegovih besedah še bolj kot za Kosovelov čas napisana za našega. Goriški koncert je bil zato poklon pesnikovi misli, da je umetnost dejanje in etika prihodnosti, da je pesem lahko upor, lepota pa tudi etična drža.

Trije glasbeni sklopi

V tem duhu je bila zasnovana celotna sobotna predstava. Po eni strani je občinstvu približala Kosovelove pesmi, ki so jih že pred časom uglasbili znani slovenski skladatelji, po drugi pa novejše kompozicije, ki prepričljivo zazvenijo tako v zborovski izvedbi kot v sodobnejših glasbenih oblikah.

Režiserka je program razdelila v tri glasbene sklope, v katerih so se izmenjevali že omenjeni Moški pevski zbor Srečko Kosovel, Tržaški vokalni kvartet ter kitarist Aljoša Saksida in pevka Lara Černic. Že prihod nastopajočih je bil nekoliko neobičajen: na oder so prikorakali z leve in desne strani dvorane, vsak s steblom rumene sončnice v rokah.

Med pevskimi točkami sta na prizorišče stopala Kosovel kot deček in Kosovel kot pesnik. Deček, ki ga je upodobil Kilian Sossi, član Slovenskega dramskega društva Jaka Štoka s Proseka, se je predstavil s Kosovelovo mladostno pesmijo Nesem sončnico na rami. Odraslega Kosovela je interpretiral dramski igralec Romeo Grebenšek, ki je podal več monologov z močnim odmevom v današnjem času.

Kakšen bi bil danes?

Prireditelji so želeli prikazati Srečka najprej kot otroka z bleščečimi očmi, ki nabira prve besede in išče lepoto v majhnih stvareh, nato pa kot kraškega pesnika, postavljenega v sodobnost. Monologi so odpirali vprašanje, kakšen bi bil Kosovelov kritični um v svetu ekranov, naglice in izgubljenih vrednot. Kako bi danes odmeval njegov krik v sodobnem kaosu? Vse monologe so spremljali očarljivi zvoki harfe, ki se je pod prsti Tadeje Kralj tenkočutno zlila z dogajanjem.

Osrednjo poslastico večera so predstavljale uglasbitve in priredbe Kosovelovih verzov, pod katere so se podpisali številni slovenski glasbeni ustvarjalci. Levji delež skladb, pravih songov šansonjerskega kova, je uglasbil Aljoša Saksida, ki jih je na goriškem večeru predstavil ob kitarski spremljavi in odličnem petju Lare Černic.

Kulturni večer se je sklenil z znamenito in brezčasno pesmijo Bori, ki jo je uglasbil Alojz Srebotnjak. Sklepno pesem so skupaj zapeli vsi ustvarjalci dogodka in s tem zaokrožili poklon Srečku Kosovelu, pesniku, katerega glas tudi stoletje po smrti ostaja živ, nemiren in presenetljivo sodoben.