KOROŠKI FOKUS: Zadoščenje, a tudi razočaranje

Za slovensko manjšino na Koroškem se letošnje leto pomembnih jubilejev (80. obletnica vrnitve pregnanih slovenskih družin iz nacističnih taborišč, 70. obletnica podpisa Avstrijske državne pogodbe, 105. obletnica plebiscita leta 1920) izteka z dokaj mešanimi občutki. Manj zaradi (pričakovano) neizpolnjenih jubilejnih obljub, temveč predvsem zaradi bolečih ran, ki so jih pustile policijska racija proti udeležencem antifašističnega tabora pri muzeju na Peršmanovi domačiji, incident na nogometnem igrišču SAK-a, ko je sodnik prepovedal komunikacijo v slovenščini, ter nedavni napad na več dvojezičnih krajevnih tabel v okraju Velikovec, ko so storilci premazali slovenska imena osmih krajev v občinah Pliberk in Železna Kapla. Med drugimi tudi tablo v Koprivni, kraju na poti k Peršmanovi domačiji, kjer je potekala škandalozna policijska racija.

Ozadje policijske racije je medtem preučila posebna komisija notranjega ministrstva in minuli četrtek objavila za pravno državo Avstrijo porazno zaključno poročilo. V njem črno na belem piše, da je bila racija v več pogledih nesorazmerna, nezakonita in dvomljiva. V poročilu so izrecno omenjeni tudi glavni akterji, ki so odgovorni za nezakonito postopanje, ki je močno odmevalo daleč preko meja dežele Koroške in celo privedlo do zapletov tudi v bilateralnih odnosih med Avstrijo in Slovenijo. Gre za tri glavne akterje: namestnika vodje koroškega deželnega urada za zaščito ustave in boj proti ekstremizmu (ta je bil medtem že premeščen na drugo delovno mesto), glavarja (dvojezičnega) okraja Velikovec, ki bi moral takoj ustaviti nezakonito in nesorazmerno racijo avstrijske policije (česar ni storil), ter vodjo izpostave zveznega urada za tujce in azil na Koroškem. Proti vsem trem je koroški deželni glavar Kaiser že odredil službeno-disciplinske postopke in preučitev morebitnih sankcij. Vprašanje če in kakšne bodo, pa je še povsem odprto.

Zastopniki slovenske manjšine ter visoki predstavniki Republike Slovenije so poročilo komisije, ki je napisano tako v nemščini kot tudi slovenščini, izrecno pohvalili. Ob tem so še posebej izpostavili, da so koroški Slovenci v odzivu na incident pri Peršmanu odločni in enotni. Prav tako pomembna je ugotovitev komisije, da mladi udeleženci kampa niso kršili nobenega zakona in da je bila utemeljitev policijske racije z domnevnimi kršitvami zakona o varstvu narave zgolj pretveza.

Toda pohvala in zadoščenje ob delu in izsledkih komisije sta le ena plat medalje. Druga, ki še ni povsem vidna, so sankcije za odgovorne za nezakonito in nesorazmerno ukrepanje policije in okrajnih oblasti. Z začasno premestitvijo namestnika vodje koroškega deželnega urada za zaščito ustave in boj proti ekstremizmu namreč zadeva nikakor ne bo urejena!

V slovenski narodni skupnosti, pri društvu Muzej Peršman in seveda mladi udeleženci antifašističnega tabora pa so upravičeno razočarani nad avstrijskim notranjim ministrom Gerhardom Karnerjem. Kljub jasnim priporočilom in ugotovitvam komisije je Karner na predstavitvi poročila izrazil le obžalovanje dogodka, ni se pa opravičil za nezakonito ukrepanje policije. Ne slovenski manjšini na Koroškem, ne članom društva Peršman in tudi ne mladim udeležencem antifašističnega tabora, ki so bili tarča zdaj uradno potrjeno nezakonitih in nesorazmernih postopkov. Tudi Republiki Sloveniji bi se Karner kot pristojni minister lahko javno opravičil za škandalozno postopanje avstrijskih oblasti. Konec koncev incident ni le močno prizadel slovensko manjšino in antifašistično gibanje na Koroškem, temveč tudi dobrososedske odnose med Avstrijo in Slovenijo.

Ob vsem tem pa gre ne pozabiti na pomemben vidik: čeprav se je politični vrh dežele in države postavil na stran slovenske manjšine tako v zadevi Peršman kot tudi ob mazaški akciji proti dvojezičnim tablam, ni mogoče spregledati dejstvo, da je (nemško)nacionalni tabor na Koroškem na čelu z desničarskimi svobodnjaki, Heimatdienstom, brambovci in še nekaterimi akterji spet v vzponu - deloma na bolj prikrit in zato ne takoj prepoznaven način, deloma z zelo jasnimi sporočili. To se je videlo pri škandalozni raciji pri Peršmanu, ko so udeleženci antifašističnega tabora bili označeni za levičarske ekstremiste in antidemokrate, prav tako pri napadu na dvojezične table, čeprav so jih na zunaj branili kot zgledno rešitev, ki je bila dosežena v času svobodnjaškega deželnega glavarja Gerharda Dörflerja.