KOROŠKI FOKUS: Besede so eno, dejanja drugo!

Slovenska manjšina na Koroškem se že dalj časa sooča z dokaj zaskrbljujočo kadrovsko krizo v njenih kar treh krovnih političnih organizacijah. Po umiku Manuela Juga s funkcije predsednika zveze slovenskih organizacij (ZSO) konec leta 2024 ter napovedi predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) Valentina Inzka, da se po dvanajstih letih na čelu najstarejše krovne politične organizacije koroških Slovencev ne bo več potegoval za mesto predsednika, je kadrovska kriza v manjšini postala še bolj očitna. NSKS je namreč pred nekaj dnevi sporočil, da se na razpis volitev za novega predsednika oz. predsednico NSKS ni prijavil nihče. Ostaja torej le še tretja »krovna«, Skupnost koroških Slovencev in Slovenk (SKS), ki jo od ustanovitve (ali bolje rečeno odcepitve od Narodnega sveta leta 2003) še vodi predsednik Bernard Sadovnik, tudi župan dvojezične občine Globasnica v okraju Velikovec.

Zvezo slovenskih organizacij po umiku Manuela Juga že dobro leto dni vodi podpredsedniška trojka (Avgustina Gasser, Valentin Sima, Avguštin Brumnik), pravilnik NSKS pa za volitve v primeru nobene prijave za predsedniško mesto predvideva, da se ta izvoli iz predstavnikov in predstavnic 48-članskega Zbora narodnih predstavnikov (ZNP), najvišjega organa NSKS. Rok za izvolitev v ZNP se je iztekel preteklo nedeljo, tako da se bo najvišji organ NSKS v novem sestavu sestal prvič že sredi aprila. Njegovi člani bodo izvoljeni po načelu preferenčnih glasov. Leta 2013 je bilo oddanih več kot 2.600 glasov, leta 2018 pa le še malo več kot 1.800. Poleg upadajočega splošnega zanimanja za delo političnih organizacij med pripadniki manjšine je upad števila volivcev in volivk vsekakor tudi izraz vse bolj zadržanega zanimanja slovenske mladine, ki delo kar treh krovnih političnih organizacij ocenjuje dokaj kritično. Predvsem med mladimi zato prednjači želja po nastopanju z enim glasom in pod skupno streho – ali naj bi to bilo skupno predstavništvo ali pa celo ena sama skupna organizacija.

Kadrovska kriza znotraj manjšinskih organizacij in dejstvo, da se predstavniki vseh treh krovnih organizacij že nekaj časa posvetujejo o možnih oblikah skupnega zastopstva, sta v zadnjih dneh vsekakor močno pospešili razpravo o potrebi po temeljiti reformi političnih struktur znotraj manjšine. Kot je slišati, sta najmanj dve od treh »krovnih«, NSKS in SKS, idejo o skupni strehi medtem zavrgli in zagovarjata oblikovanje ene skupne organizacije, v kateri bi bile zajete vse tri organizacije. ZSO pa se – vsaj javno – še ni izrekla za zadnjo varianto. So pa vse tri organizacije mnenja, da med njimi v vsebinskih vprašanjih obstaja visoka stopnja usklajenosti in da je čas zrel za reformo zastopstva slovenske narodne skupnosti na Koroškem.

Za predsednika SKS Bernarda Sadovnika, ki v zadnjih dneh ofenzivno zagovarja potrebne reforme zastopstva slovenske manjšine, predstavlja vse bolj očitna kadrovska kriza v političnih organizacijah manjšine (tudi predsednik deželne EL Gabriel Hribar ne bo več kandidiral) »veliko priložnost, da se dogovorimo za eno skupno, močno, učinkovito narodno-politično organizacijo«. Pri tem mora v ospredje skupnega delovanja stopiti »ohranitev in krepitev slovenskega jezika, ne pa ideološke razlike,« tako Sadovnik.

Narodni svet v tiskovni izjavi Sadovnikova »nova spoznanja« glede skupnega zastopstva pozdravlja in poudarja, da si za »demokratično izvoljeno politično zastopstvo« prizadevajo že od leta 1995, ko je takšno željo izrazila velika večina slovenskih odbornikov. NSKS pri tem dodaja, da je bil v procese demokratizacije nekoč vključen tudi Sadovnik, vendar »je to zadnja leta dosledno odklanjal«. »Razveseljivo« za NSKS je tudi, da se je Sadovnik zavzel za pobudo Nantija Olipa, ki je glede volilnega telesa na skupnem sestanku treh »krovnih« februarja letos predlagal, da se lahko kot o eni izmed možnosti razmišlja tudi o prevzemu modela delegatov in se razširi na vse izvoljene odbornike slovenskih ali dvojezičnih društev, ki prejemajo sredstva od Republike Avstrije in Republike Slovenije.

Ofenzivno nastopanje Sadovnika kakor tudi reakcija Narodnega sveta, a tudi molk ZSO, pove marsikaj. Vsekakor to, da bo pot do skupne strehe ali morda celo eni skupni (demokratični izvoljeni) politični organizaciji Slovencev na Koroškem še trdna, predvsem pa dolga. Na hitre rešitve, kakršnih si želi tudi slovenska politika, bo treba najbrž še čakati. Kajti besede so eno, dejanja pa drugo!