Korina je zaradi raka izgubila dedka in očeta, pri 16-ih zbolela sama, danes živi srečno

3 hours ago 19

ARTICLE AD

V oddaji Moja zgodba smo gostili Korino, mlado žensko z izjemno življenjsko zgodbo. Z rakom se je prvič srečala že pri rosnih dveh letih, ko je zbolel njen dedek, nekaj let pozneje še njen oče.

Pri komaj 16 letih pa je težka diagnoza – levkemija – doletela tudi njo

Korina je v oddaji odkrito spregovorila o svoji preizkušnji, soočanju z boleznijo in notranji moči, ki ji je pomagala premagovati najtežje trenutke. Njena zgodba je prežeta z iskrenostjo, pogumom in predvsem upanjem, ki ga danes želi deliti z drugimi.

»Raka sem takrat povezovala s smrtjo. Zdelo se mi je, da je to ena najhujših bolezni,« se spominja obdobja očetove bolezni. Ko so izvedeli, da očetu ni več pomoči, se je družina odločila, da bodo vsak trenutek preživeli skupaj. »Dali smo vse v to, da smo bili čim več z njim, do konca.«

Po očetovi smrti se je življenje navidezno vrnilo v ustaljene tirnice, a le za nekaj let. Diagnoza levkemije pri 16 letih je bila zanjo še hujši udarec. »Zaradi atijeve in dedkove zgodbe sem tudi svojo bolezen povezala s smrtjo. Mislila sem, da je to to,« iskreno pove. Ob besedah, da ima levkemijo, sploh ni natančno vedela, kaj jo čaka. »Nisem vedela, da bo tako hudo, da me čaka toliko kemoterapij.«

Kljub strahu je bila obdana z izjemno podporo. »Vsi smo govorili v množini – mi bomo zmogli. Nikoli se nisem počutila sama,« poudari. Ob njej so bili mama, brat in prijatelji, ki so ji pomagali ohraniti notranjo moč. Slabi dnevi so prihajali, a redko. »Vedno je bil nekdo ob meni.«

Posebno poglavje zanjo predstavlja izguba las

Kot 16-letno dekle jo je bilo tega zelo strah. A tudi to je spremenila v nekaj lepega. Skupaj s prijateljicami so si izpadanje las spremenile v simbol podpore in bližine. »Na koncu sem ugotovila, da sploh ne izgledam tako slabo.«

Med zdravljenjem se je odločila nadaljevati šolanje, saj ji je to pomagalo ohranjati občutek normalnosti. »Če se ne bi zamotila s šolo, bi bila veliko bolj ujeta v svojih mislih.« Izkušnja bolezni pa ji je prinesla tudi nekaj nepričakovanega – odkritje strasti do ličenja in umetnosti.

Kasneje se je z rakom soočila tudi njena mama, kar je Korino globoko pretreslo. »Takrat sem se počutila najbolj nemočno.« Na srečo se je tudi mamina zgodba dobro končala.

Iz svoje izkušnje je Korina naredila nekaj več – začela je javno govoriti o raku pri otrocih in se povezala z Inštitutom Zlata pentljica. »Želim, da ljudje vedo, da rak ni nujno smrt in da otroci niso sami.«

In njeno sporočilo ob koncu: »Spremeni bolečino v moč. Definitivno. Toliko je bilo neke bolečine in psihične in fizične oksidativnosti, da sem jaz. To svojo bolečino vedno spremenila v moč, da me je gnalo naprej, da nisem obupala, da s em ostala pozitivna, vedno nasmejana, da pač sem bila sto procentna, da bom jaz to premagala in da se moja zgodba konča z zdravjem.«

Prisluhnite pogovoru spodaj: