Koraki v ČASu Jadrana Živkoviča in Nine Kuclar Stikovič v odlični izvedbi plesalk Akademije za ples in Plesnega kluba Forma!

Koraki v ČASu je žansrski cikel, ki ga kreirata Jadran Živkovič in Nina Kuclar Stkovič.

Koraki v ČASu je letošnji nov plesni projekt avtorjev Jadrana Živkovića in Nine Kuclar Sitković, ki sem mu sledila na reprizi 8. marca (premiera 8. februar), na Velikem odru Španskih borcev. Kot izgleda so Koraki v ČASu, že ustoličeni na odru Španskih borcev, kajti letošnja uprizoritev je že peta edicija njunih avtorskih 'korakov'. Začelo se je leta 2018, ko sta avtorja skupaj s plesalci kluba Forma Ljubljana in Bolero prvič zakorakala na oder Španskih borcev, leta 2019 je sledila njuna druga produkciji na istem odru Koraki v ČASu: Carmen. Nato je zakorakal Covid 19. Po triletni pavzi, v kombinaciji s klubom Forma in študentkami Akademije za ples Alma Mater Europaea/AMEU, so leta 2024 znova zakorakali v naslovu: Koraki v ČASu: Sam(i) in 2025 še Koraki v ČASu: Generalka.

V predstavi Koraki v ČASu so žanrsko zaobjeti različni plesni stili v precepih časa, od baleta, stepa, swinga, jazz baleta, moderna, do partneringa in to v desetih koreografskih miniaturah. Avtorja sta že omenjena Jadran Živković in Nina Kuclar Stiković; koreografija: Rosana Hribar, Lucija Velkavrh, Tamara Divjak, Urša Grm Murko, Daša Janičijević (še grafično oblikovanje), Špela Premelč, Jadran Živković; ples in koreografija: Margarita Šunjić, Lija Mozetič, Špela Premelč; študentke plesnega kolektiva AMEU: Nena Klinkon, Sara Pucihar, Irina Antonijević, Sofija Kozarić, Orly Monakhinov, Dunja Gavrilov, Tjaša Cerkovnik in Rok Pfajfar-klub Forma Ljubljana.

Dramaturginja Nina Kuclar Stiković je leta 2024 zaključila magistrski študij na AGRFT v Ljubljani, smer Dramaturgija in scenske umetnosti, kjer deluje kot asistentka za dramsko pisanje. V študijskem letu 2024 /2025 se je vpisala na novi doktorski študijski program: Umetnost, Univerze v Ljubljani, ki omogoča umetniški doktorat s področja, likovnih umetnosti, oblikovanja, glasbe, gledališča, radia, filma in televizije.

Jadran Živkovič (foto: Marko Pigac)

Koreograf, pedagog in trener plesa Jadran Živković, že več kot 30 let poučuje step plesno tehniko, bil je prvi pri nas, ki je vpeljal in poučeval step ples, kot tudi sodeloval z generacijami plesalcev ter koreografov v Sloveniji, več let je deloval še v Zagrebu, Celovcu, Pragi, Beogradu in Sarajevu, tudi sledil največjim plesnim festivalom v ZDA, kjer je sodeloval kot sodnik, sicer je predavatelj na Akademiji za ples AMEU – predmet Osnove glasbe skozi step I in II.

Po predstavi, sem Jadrana Živkoviča vprašala, komu je namenjen predmet, ki ga poučuje na AMEU? ‘Predmet obiskujejo študenti vseh smeri katedre na Akademiji za ples AMEU. Predmet zajema: jezik stepa in opredelitev naprednih pojmov stepa: slovar step korakov, enojni, dvojni, trojni in četverni ritem, sinkope, zahtevno sledenje, zahtevnejša jazz glasba in ples, zahtevnejša hip hop glasba in ples (nestandardni ritmi in način štetja 5,6,7,9), vzdržljivost, muzikalnost, ravnotežje, moč, koordinacija, improvizacija, acapella, delo v paru, delo v skupini. Za razumevanje in izvedbo ritmov se uporabi lastno telo (body beat), step čevlji in različni pripomočki, takšni, ki proizvedejo zvok/ton. V predstavah smo že uporabljali palice, košarkarske žoge, lesene krogle, šop ključev itn. Poseben poudarek je na razumevanju nestandardnih ritmov. Na vajah smo velikokrat morali najprej ugotoviti za kakšen ritem gre, potem pa še narediti krajšo kombinacijo na isto glasbo.’

Predstava Koraki v ČASu se je pričela s koreografijo Daše Janičijević, brez prizvoka glasbe, vendar ne v tišini, kajti za odrsko zaveso so se tiho sproščali zvoki telesnih udarcev, ploskanja, glasov, žvižga, od tihote do višanja amplitud jakosti in hitrostnih izmenjav. Po nekaj minutah se je odprl pogled na osvetljeni oder, kjer je kolektiv devetih študentk AMEU: Nena Klinkon, Sara Pucihar, Irina Antonijević, Sofija Kozarić, Orly Manakhimov, Dunja Gavrilov, Tjaša Cerkovnik, Margarita Šunjič in Lija Mozetič, sede, leže ali stoje bilo porazdeljenih po prostoru odra. Gibko so izvajale svoj ritmični plesni koncert telesnih udarcev, medtem ko je plesalec Rok Pfajfar v svojih step čevljih, še dodatno prispeval k ritmu. Ob zvočni intenziteti udarcev nog, pa rok po telesu, se je razvnela gibkost preletov, poskokov in se je krililo z rokami, v slikoviti viziji, ki opomni na jato velikih ptic. Po petih minutah in v poltemi, je skupina počasi praznila prostor, neopazno izginila, njih šumi pa so tiho odmevali še izven odra. Bil je to pristni koncert gibkih teles in narativnih ritmičnih udarcev, telesnih prizvokov, tudi svojevrstno raziskovanje, ustvarjanje, dobrodošlo na različnih izobraževalnih nivojih.

Koreografinja in predavateljica na AMEU, Tamara Divjak, je v prizvoku vokala: Lakota Lullaby– Lakota song – cover by Alexia Evellyn, in s študentkami: Margarita Šunjič, Irina Antonijević, Orly Manakhimov, Sofija Kozarić, Sara Pucihar in Dunja Gavrilov, poustvarila lirično baletno koreografijo obredja, lahkotnih mladostnih korakov, vrtečih se krožnih oblik in piruet, ko se v širinah razprtih rok obredno priklanjalo zemlji, ali odpiralo nebeškem svodu. Bil je to ples mladosti, pomladnega obredja, gibko zlitje z duhom spevnega vokala davnine, v interpretaciji vokalistke.
Koreografinja, učiteljica baleta in jazz baleta Urša Grm Murko poučuje in koreografira v klubu Forum Ljubljana. Za kolektiv plesnih študentk, je Grmova pripravila razvejano jazz-baletno koreografijo, ki zaobjame trenutke srečanj, kratkih solo utrinkov, ali povezav v manjše grupacije ter duete, ob spremljavi posnetka klavirske jazz klasike; Good Bait – Nina Simone. V drugem delu klavirska kompozicija pridobi pridih bluza, kar da plesni skupini novi navdih gibkih kontrakcij , jazz melodike, v ospredje pa stopi, kratka solistična impresija prelivajočega se jazz plesa. Ob zaključku se ritmu in prezenci skupine priključil še step korak plesalca Roka, ki skupino združi v povezano gručo, v strnjen (dvorni) poklon, ki ga prekrije tema. Sočasno, in v temi se zaznal še ritem prihajajočih korakov; domiselni prehod kontinuiranega povezovanja posamičnih koreografij, ki si sledijo v uprizoritveni celoti.

In je na vrsti bila že druga skupina plesalcev, ki so v temi korakali, tudi vkorakali na oder, ter počasi vzniknili iz teme: Sara Pucihar, Irina Antonijević, Tjaša Cerkovnik, Špela Premelč, Lija Mozetič, Rok Pfajfar, zaplesali pa v kratki step koreografiji, Jadrana Živkovića, v ritmičnem sozvočju step korakov , tleska prstov ter vrtečih se kroglic. Prav prijetna, sproščujoča kompozicija zračne lahkotnosti v tišini, in ubranosti skupinskega step plesa, v dovršeni izvedbi nastopajočih. Po določenem plesnem sosledju skupina obstane, obmiruje, se zazre v dvorano, nato tiho usmeri k izhodu.

Peta povrsti je stekla koreografija Jadrana Živkovića, Lije Mozetič, plesnega kolektiva; kjer je izstopal: solo Lije Mozetič, plesali pa vsi na posneto glasbo /Take a Quick Break –Bugge Wesseltoft in Duduk solo by Dmitry Soul. Koreografija se je pričela ob ponovni osvetlitvi strnjenega skupinskega poklona, ki je sledil po tretji točki, v smislu kontinuirane povezave točk. Skupina je v siju luči, in zvokih digitalne skladbe, na novo vzvalovala, se odpirala, nato pa prepustila plesnim tokovom ritma in korakov. V prepletih skupinske dinamike, se zaiskril solo utrip Lije Mozetič in že je sledil umik skupine iz vidnega polja, ob tem pa odpiral prostor za Lijin plesni solo intimnih izpvedi, v njenih razvejanih plesnih širin. Ko se , ob liričnih zvokih etno (duduk) flavte, Lija na trenutke prepušča gibki mehkobi orienta, kar izvirno povezuje s sodobnimi in urbanimi plesnimi elementi. Topli in melanholični zvoki armenskega duduka znova združijo skupino, tokrat v bolj mirnih ter čutnih prepletih, v kakem pristnem objemu, ko v upočasnjenem gibkem prelivanju, skupina nenadoma slikovito zamrzne. V tem trenutku vstopi Rok z vrtečimi se kroglicami v rokah, kar bi lahko bil možni zaključek, pa ni bil, ampak je sledil nenadni polet plesnega kolektiva k novi melodiji ruskega šansona, pesmi: Koni priveredlivye – Vladimir Vysocky v koreografiji Margarite Šunjič. Njih devet se nemudoma postavilo, in takoj vneto zaplesalo na glasbo šansona , kjer se obujajo izbirčni konji življenja , poeta pa jih goni z bičem, da bi le dokončal svoje verze ‘kajti bog ne čaka’. Je poetično besedilo o odhajanju in želje po dokončanju danih začetkov, ki sovpada s Koraki v času… V koreografiji se preliva poetika gibkih sosledij, v skladju z verzi ter melodijo šansona, kar doživeto in poetično zaživi v plesni ekspresiji nastopajočih plesalk AMEU. Odhod je tematika šansona, tudi se v koreografiji slikovito vrstijo, vse dokler na odru ne ostaneta le dve plesalki: Lija Mozetič in Margarita Šunjič in se kot zadnji poslovita, objameta v slovo iter razideta, ampak ne zapustita odra, le nekaj trenutkov obstaneta v poltemi, vsaka na svoji strani.

Nova sedma točka sledi vzdušju srečanja Lije in Margarite v kratki prisrčni koreografiji, prešernega vzdušja, koreografinje Lucije Velkavrh, vodje katedre za jazz na AMEU. Torej je sledil njun duet ponovnega srečanja, najprej v tišini, ko se zagledata, se prepoznata in si v nepopisni radosti padeta v objem. Ob glasbi: The Dance – Cinematic orchestra, se vrstijo njuni solistični izlivi in si dajeta duška v duetu preletov, partneringa, v plesu vznesenih čustev ter radosti ob ponovnem srečanju. In, ko znova navdušeno poletita ena k drugi, (verjetno) v objem, kader hudomušno prekrije rez svetlobe. V vseh sedmih točkah, so plesalke nosile dvodelni črni kostum, dolgih hlač in kratkega topa, ki je stilno odgovarjal njihovim studijskim procesom plesa, ritma in ustvarjanja.

Koreografijo osme točke, po izhodišču Rosane Hribar, vodje katedre za sodobni ples, so sestavile plesalke: Margarita Šunjić, Sofija Kozarić, Dunja Gavrilov in Orly Manakhimov na glasbo: Joe Dassin-L´été indien; lirični song spominov na jesensko poletje in srečanje na peščeni plaži. Plesalke so v ekspresiji plesnih poletov vstopale posamično ali v skupini, v svojih črnih dresih obdanih z barvito svežino in belino zračnih srajc. Zanosno so vihrale, in prelivale občutke, možne spomine, v impresijah ter estetiki medsebojnih plesnih povezav, ki jih obdajajo ob bližajočih se dneh njihovih odhodov. V osmih točkah svoje predstavitve so vsi nastopajoči dali vse od sebe, tudi navdušili obiskovalce s prezenco in estetiko zaplesanih koreografij, ki so jih z aplavzom nagradili ob koncu vsake točke. Na koncu uprizoritve, pa je za plesni kolektiv prišel zasluženi čas sprostitve in to v zadnjih dveh točkah, zabavnega, revijskega stila.

Na vrsti je bila deveta točka, koreografinje Špele Premelč, kjer so vsi nastopajoči lahko sproščeno veli novo radoživost v korakih swinga, v skupini, posamično ali v duetih, ob glasbi (dobri stari) jazz: Lightly and Politely – Earl Hines, vabljivega plesnega ritma in slišnih vzklikov iz avditorija.

Zadnja deseta, približno 7 minut dolga točka je sledila v koreografiji Jadrana Živkovića, zaplesali pa so vsi nastopajoči v štirih plesnih skicah, štiri letne časa na glasbo: Vivaldi-Spring, Gershwin- Summertime, Zoran Vujović– variacija na temo Jesenje lišće in Johann Strauss sr.- Radetzky Marsh. Sprehod skozi štiri letne čase se je začel spomladi, v defileju skupine devetih plesalk v črnih kostumih, osveženih z modnim dodatkom belih torbic, obešenih preko ramen. Ko si ob njihovi prefinjeni drži in eleganci korakov, dobil občutek, da vstopajo v sceno nekih drugih časov, kar v odsevu njih manir ter duhovitih gibkih prepletov, opomni na čase baroka. In se je že iskrilo poletje