Koncert Policijskega orkestra ob 30-letnici smrti Bojana Adamiča

Recenzija koncerta Policijskega orkestra ob 30-letnici smrti skladatelja in

dirigenta Bojana Adamiča (1912-1995) v Velenju

Piše: Franc Križnar

Glasbena šola »Frana Koruna Koželjskega« Velenje

Tale obletnica smrti Bojana Adamiča (1912-1995) bo minila 3. nov. letos pa vendarle se je velikemu mojstru slovenske glasbe kot skladatelju in dirigentu, konec koncev tudi »hišnemu« skladatelju in dirigentu že 10. okt. v Velenju poklonil naš osrednji državni in protokolarni Policijski orkester. 60-članski profesionalni ansambel, ki beleži svoje začetke v avg.-okt. 1948, se je našemu velikemu B. Adamiču poklonil z avtorskim večerom v veliki alias Marinovi (po Ivanu Marinu, 1939-2021), neumornem glasbeniku v Velenju. Nastopili pa so v Glasbeni šoli »Frana Koruna Koželjskega,« v arhitekturi Pavla (Pavlija) Šiferja (arhitekt, 1942-2025), ki je tovrstne objekte gradil tako v Velenju kot po vsej državi in prav po novonastalih, novozgrajenih glasbenih šolah postal neke vrste tovrstna zaščitna znamka ali kar standard. Tokrat je igral Policijski orkester pod taktirko svojega umetniškega vodje in dirigenta Nejca Bečana.

Koncertni list

Adamičev opus je na področju jazza, zabavne glasbe, šansonov, resne in filmske glasbe, popevk in glasbe za pihalne orkestre šteje ok. 2175 (popisanih) del. Kot že rečeno, je bila tokratna avtorska in prirejena Adamičeva glasba na sporedu celega večera. Polnokrvni ansambel, ki sta ga poleg koncertne zasedbe pihal, trobil in tolkal dopolnjevala še harfa in kontrabas, se je spet izkazal v vseh svojih poustvarjalnih vrlinah. Kako tudi ne, saj je le-ta prepolna Adamičevega tipičnega sounda, oplojenega z ljudskimi napevi, jazzovsko ter zabavno zvočnostjo, s pogojenim in tipičnim ritmom. Zraven so seveda še melodije in harmonije, barve in inštrumentacija, skratka vsi Adamičevi kompozicijski elementi, po katerih je naš »mojster« prepoznaven na vseh področjih, ki se jih je loteval.

Policijski orkester na odru velike, alias Marinove dvorane v Velenju

Policijski orkester je z dirigentom N. Bečanom pričel tale velenjski koncert s priredbo V. Mustajbašića 3-stavčne Tri študentke (izvirnik za simf. ork., 1973) in že takoj opozoril nase z vso svojo pripravljenostjo: tako tehnično kot umetniško. Vse to se je kazalo tako v solističnih kot soli vložkih ter v celotni arhitekturi te Adamičeve glasbe.

S solistom-klarinetistom Janom Ulago

V naslednji točki je stopil pred dirigenta in orkester še solist-klarinetist Jan Ulaga, kar iz orkestrovih vrst. Adamičeva 4-stavčna suita, skrajno koncertantno nabrušeno delo za klarinet in godala (1963; v prir. za klarinet, čelesto in pihalni orkester Vladimrja Vuzema) pa je dala solistu izvrstne pogoje, da je poustvaril pravo solistično, koncertantno in virtuozno delo. V njem pa že odsevajo južnoslovanski napevi in ritmi, ki se jih je Adamič veliko posluževal in smo jim v nadaljevanju še lahko prisluhnili. Solist J. Ulaga pa je vse skladateljeve zahteve izpeljal bravurozno in koncertantno skrajno profesionalno. Od izvirnih del pa smo v nadaljevanju najprej slišali še en intermezzo Adamičeve izvirne glasbe za pihalni orkester, Jesensko vezenje. Ritmično ga pogojuje valčkov Moderato. Skrajno (slovensko) ljudsko obarvana 4-stavčna suita Čez tri gore, čez tri vode po uvodnem Prologu izzveni še v tri ljudske napeve: Flosarska, Čisto nič fletna in Ne bom se možila. Sledil je še splet Nekaj – 13 – melodij iz filmov. Saj je bil naš Adamič tudi »oče« slovenske in jugoslovanske filmske glasbe. Ta je nastala za enega od slovitih puljskih filmskih festivalov (1983) in predstavlja še eno Adamičevo kronologijo tovrstne ustvarjalnosti. Medtem, ko je nekaj pozdravov in vsebinskih poudarkov tega Adamičevega spominskega večera vtkala ena od pomočnikov vodje Policijskega orkestra (Romana Grabnerja) Brigita Petric, se je »uradni« del njihovega uro in pol trajajočega koncerta (brez odmora) zaključil še z enim od Adamičevih orkestralnih fragmentov za pihalni orkester, s scensko glasbo k slovenskemu filmu Jara gospoda (1953) v priredbi za pihalni orkester V. Mustajbašića. Film pa je nastal v režiji in scenografiji Bojana Stupice po istoimenski povesti (1893) našega pisatelja Janka Kersnika; spet s tradicionalnim plesnim valčkom v ospredju.

Z dirigentom Nejcem Bečanom na koncu

Polno zasedena velenjska dvorana pa je nato ob očitno razpoloženih in uigranih orkestraših z dirigentom N. Bečanom na čelu, doživela kar tri, spet izključno Adamičeve dodatke: Prelepa si bela Ljubljana, Galop za tri trobente in eno najbolj popularnih skladateljevih vokalno inštrumentalnih del Tra-ta-ta; kjer je poleg izvajalcev ploskalo in pelo tudi občinstvo. V zaključni oceni bi lahko dodali, da je šlo cel večer s Policijskim orkestrom, dirigentom Bečanom in solistom Ulago najprej in največ za visoko letečo tovrstno, glasbeno umetnost. Ves čas pa tudi s kančkom pridiha zabave, ki se je na koncu koncev sprevrgla v finalni happening.