KOLUMNA: Za zapornike nov kompleks, za bolnike hodniki urgence

Ste prebrali knjigo Gringo Loco, ki jo je Aleš Čar napisal po pripovedi Simona Doma? Gre za Slovenca, ki je zaradi tihotapljenja drog pristal v zaporu v Venezueli. Če ste knjigo prebrali oziroma če ste si kdaj ogledali kakšen dokumentarec tipa Zaprt v tujini, si nekako predstavljate, kako so videti najbolj kruti zapori po svetu.

Vem … Zapor ni le prostor, kjer se odsluži kazen in trpi. Moral bi biti tudi prostor, ki te pripravi na to, da boš ob vrnitvi na svobodo normalno zaživel v družbi. Zato skoraj nikomur ne privoščim, da leta in desetletja preživlja v nehumanih razmerah, ki človeka silijo, da se spreminja v še večjo zver.

Verjetno na tej točki že veste, kam pes taco moli. Včeraj so slovesno odprli moški zapor v Dobrunjah. Vsakič, ko sem se iz Kočevja vozil proti Ljubljani, sem se tam po predoru Malence ozrl proti mogočni zgradbi in si mislil svoje.

Misli so se mi preselile v marsikatero bolnišnično sobo, k rjastim kovinskim posteljam in pohištvu, ki spominja še na pretekli sistem. Vem, da mame ob spremstvu otrok na posege na trdih stolih čakajo, da otroci lahko zapustijo bolnišnico. Vem, da starejši v mukah in bolečinah čakajo na hodnikih urgence. Stanje v nekaterih bolnišnicah oziroma na nekaterih oddelkih je pri nas tako porazno, da si naša država odprtja takšnega zapora ne bi smela šteti za uspeh.

Sam sem delal kot pravosodni policist, zato mi razmere niso tako neznane. Zapor v Dobrunjah je odgovor na preobremenjenost in dotrajanost prostorov na Povšetovi. Preobremenjenost in dotrajanost sta stalni spremljevalki naših javnih zavodov, a nekako mi ne gre v račun, zakaj se je dobrih 86 milijonov evrov težak projekt odvil praktično čisto zlahka.

Novi zapor ima kapaciteto 388 oseb. Če malce izračunam: investicijski strošek znaša približno 223 tisoč evrov na zaporniško mesto. Pri tem ne gre za strošek posamezne sobe, temveč za okvirni preračun celotne investicije na predvideno kapaciteto zavoda.

V javnosti se ob odprtju zapora pojavljajo tudi izračuni, da naj bi strošek zaprte osebe znašal okoli 127 evrov na dan oziroma približno 3.810 evrov na mesec. Vendar je za natančno razlago tega podatka ključno, kaj vse vključuje — prehrano, varovanje, plače zaposlenih, vzdrževanje, zdravstveno oskrbo, energijo in druge stroške delovanja. Ta pojasnila še čakamo.

Objekt je zasnovan kot sodoben zaporski kompleks, ki poleg namestitvenih prostorov vključuje tudi prostore za obiske, zdravstveno oskrbo, rekreacijo, programe za zaprte osebe in druge podporne dejavnosti.

Na tem mestu sem želel povedati nekaj o zaporniški hrani. Zato bom z vami delil anekdoto, ki mi jo je povedala kolegica novinarka. V uredništvo oddaje so pred leti dobili pošiljko s Povšetove. V kuverti jim je eden od obsojencev poslal kos pice, da bi novinarji videli, kako slabo hrano imajo v zaporih. Kolegica se tega prizora živo spominja in v smehu dodaja, da je bila pica videti prav vabljivo. No, šalo na stran, zdaj bodo zapornikom upoštevali tudi različne diete, v nastanitvenih enotah pa so tudi manjše čajne kuhinje.

Zdravstvena in zobozdravstvena oskrba ostajata na dosegu roke. Če se preveč spuščam v razmišljanje o tem dejstvu, sem samo še bolj jezen.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski je zapisal: »Stopnjo civiliziranosti družbe lahko presojamo po tem, kako ravna s svojimi zaporniki.« Na vseh področjih družbe je treba stremeti k napredku, a odprtje zaporniškega kompleksa odpira vprašanje državnih prioritet: koliko država namenja za zaporski sistem, koliko za domove za starejše, zdravstvo in druge javne storitve ter kako javnosti pojasni razlike med temi stroški. Se stopnja civiliziranosti presoja le pri zaporih? Kaj praviš, Dostojevski?