KOLUMNA, piše Ivan Gabrič: Zakaj bi skrivali, da prihajamo iz Kočevja?

Velikokrat občudujemo ljudi, ki jim je uspelo. Športnike, podjetnike, umetnike, znanstvenike. Spremljamo njihove kariere, preštevamo dosežke in smo še posebej ponosni, kadar lahko rečemo: ta je pa naš.

Toda sam na uspeh gledam še nekoliko drugače. Zame ni pomembno samo, kam je človek prišel. Pomembno je tudi, ali se še spomni, od kod je prišel. To priča o njegovi naravi, ki je dokaz širine posameznika in že sama po sebi kliče po spoštovanju prav te osebe.

Veliki ljudje imajo namreč eno posebno moč. Ko jim uspe, ne predstavljajo več samo sebe. In najboljši med njimi znajo del tega, kar so dosegli v svetu, pripeljati tudi nazaj domov.

Luka Dončić bo ta teden gostil svoje soigralce iz ekipe Los Angeles Lakers. Slovenija bo ponovno postavljena na košarkarski in posledično tudi turistični zemljevid. Še nedolgo nazaj je pravi spektakel v Komendi pripravil Tadej Pogačar.

Lep primer smo pred dvema letoma videli tudi pri Goranu Dragiću. Ko se je poslavljal od profesionalne košarke, bi lahko poslovilni dogodek pripravil marsikje. Namesto tega je v Ljubljano pripeljal imena, ki jih običajno spremljamo na največjih svetovnih športnih prizoriščih. Nikola Jokić, Steve Nash, Dirk Nowitzki, Chris Bosh in številni drugi so prišli v Slovenijo.

To je moč posameznika, ki je uspel.

Ni treba zgraditi tovarne ali podariti milijona evrov. Včasih je dovolj, da pripelješ človeka. Idejo. Dogodek. Poslovno priložnost. Da na sestanku nekje v tujini, ko te vprašajo, od kod prihajaš, ne rečeš samo »iz Slovenije«, ampak poveš ime svojega kraja.

Podoben primer imamo praktično pred nosom, v sosednji Ribnici.

Janez Škrabec bi lahko svojo poslovno in družabno zgodbo gradil kjerkoli. Pa je Hrovačo postavil v njeno središče. Škrabčeva domačija danes ni samo lepo obnovljena domačija. Postala je prostor kulture, poslovnih srečanj, pogovorov in povezovanja. Tja prihajajo ljudje, ki sicer morda nikoli ne bi zavili v majhno vas pri Ribnici. In ko pridejo, spoznajo tudi Hrovačo, Ribnico in ta del Slovenije.

To je promocija kraja, ki je ne moreš kupiti z enim oglasom.

Tudi Kočevje ima ljudi, ki so šli v svet.

Eden takšnih je Peter Movrin. Mednarodno uveljavljeni modni oblikovalec svojega porekla nikoli ni skrival. Prav nasprotno. Ko govori o svojem ustvarjanju, govori tudi o Kočevju, družinski mesariji in starših.

Meni je to všeč.

Zakaj bi skrivali, da prihajamo iz Kočevja? Zakaj ne bi tega povedali na glas?

Naš kraj ima dovolj težav in o njih moramo govoriti. Tudi v našem mediju jih ne skrivamo. Ko se zgodijo incidenti, ko pride do nasilja, romskih eskalacij ali drugih težav, je naloga medijev, da o njih poročamo.

Toda Kočevje ne sme postati samo to.

Če nekdo v Mariboru, Ljubljani ali Kopru ob besedi Kočevje najprej pomisli na konflikt, težave ali medveda, potem imamo še veliko dela. Ne samo občina in turistični delavci. Vsi.

Predvsem pa tisti, ki imamo možnost, da o svojem kraju govorimo zunaj njegovih meja.

Želim si, da bi vsak uspešen Kočevec, ko pride do pomembnega človeka, pomislil tudi na Kočevje.

Če si podjetnik, pripelji sem poslovnega partnerja. Če si umetnik, pripelji umetnika.

Če si športnik, organiziraj dogodek. Če si znanstvenik, pripelji predavatelja.

Če imaš dobro idejo, jo vsaj enkrat poskusi uresničiti doma. Če poznaš človeka, ki lahko temu prostoru nekaj da, ga povabi na kavo v Kočevje in mu pokaži, da se Slovenija ne neha pri Ljubljani.

Ne govorim o dobrodelnosti. Še manj o tem, da bi moral nekdo zato, ker se je rodil v Kočevju, čutiti dolg do svojega kraja.

Govorim o dvosmernem prometu.

Kraj nekaj da človeku. Včasih veliko, včasih manj. Da mu otroštvo, prijatelje, prve zmage in prve poraze. Da mu okolje, iz katerega lahko črpa še desetletja pozneje. Da mu temelje za njegov uspeh. Človek pa lahko, ko mu uspe, nekaj tega prometa obrne tudi v drugo smer.

In prav tu imamo na Kočevskem po mojem še ogromno neizkoriščenega prostora.

Imamo ljudi, ki so uspeli v gospodarstvu, športu, kulturi, znanosti in drugih poklicih. Nekateri živijo tukaj, drugi že dolgo ne več. Ni pomembno.

Pomembno je, da ostane povezava.

Kajti ugled kraja se ne gradi samo z občinskimi promocijskimi kampanjami, slogani in turističnimi brošurami. Gradijo ga predvsem ljudje.

Vsakič, ko nekdo pove, da prihaja iz Kočevja ali Ribnice, je naredil nekaj za ta kraja.

Vsakič, ko sem pripelje zanimivega človeka, je naredil še malo več.

In vsakič, ko tukaj zaradi njegove povezave nastane nova ideja, sodelovanje, dogodek ali posel, se začne dogajati tisto, kar bi si želel veliko pogosteje.

Promet postane dvosmeren. Kočevje je marsikomu med nami dalo začetek.

Lepo bi bilo, če bi mu tisti, ki smo imeli srečo in priložnost iti nekoliko dlje, kdaj pripeljali tudi kaj nazaj.