Kolumna: Ne živa ne mrtva proračunska pravila

Nova nemška vladna koalicija pod vodstvom Friedricha Merza bo vajeti prevzela šele čez en mesec, a je še pred tem poskrbela za največji premik v vodenju državnih financ od nemške združitve. 

Merz je z desnosredinsko stranko CDU  konec februarja dosegel zmago na volitvah, pred tem največji socialdemokrati pa so pristali na tretjem mestu za desničarsko AfD. Medtem ko je rast AfD pritegnila največ pozornosti, se je Merz spravil sestavljati klasično veliko koalicijo desne sredine in socialdemokratov, kakršne je večkrat vodila bivša kanclerka Angela Merkel. Rezultat teh pogajanj je dogovor o povsem nepričakovano visokem povečanju državne potrošnje in ustavnih spremembah. 

Dogovor, ki ga je skuhal Merz, vsebuje manever, kako zaobiti leta 2009 v nemško ustavo zapisano zlato proračunsko pravilo o uravnoteženi državni blagajni. Najprej bo iz uravnoteženja proračuna večinoma izvzela obrambni proračun. Tako bo lahko Nemčija z zadolževanjem dvignila svoje obrambne izdatke iz slabih 2 odstotkov na nekje med 3 in 4 odstotke BDP, ne da kršila zlato proračunsko pravilo. Poleg tega bo država ustanovila 500 milijard evrov velik sklad, ki uradno ne bo del državnega proračuna, iz katerega se bodo financirale investicije v infrastrukturo. Poleg tega pa se bodo sedaj zadolževale tudi posamezne nemške dežele, kar bo prav tako vodilo v investicije v novo infrastrukturo. Vse to bo veljalo bolj ali manj trajno.

Dogovor vsaj delno sledi obvodom okoli ustavne zahteve po uravnoteženju proračuna v času epidemije covid-19, ki se iztekajo. Medtem ko bi sicer morali zaradi teh povsem formalnih pravil nemški poračun zmanjšati za nekaj več kot 100 milijard evrov, se bo z novimi ukrepi povečal za do 150 milijard – namesto varčevanja se bo nemška poraba torej dvignila za vsoto, enako 3,5 odstotka BDP.

Gre torej za velik kup denarja. Ker takšna poraba presega omejitve, predpisane v ustavi, je moral Merz za svoje načrte zbrati dvotretjinsko večino v parlamentu, ki pa je nova koalicija nima. Na roko Merzu pa je šlo dejstvo, da ima na voljo še en sklic parlamenta. Poslanci, ki so bili izvoljeni na volitvah konec februarja, namreč ne bodo zasedli svojih mest vse do 25. marca. Do takrat bodo v Bundestagu sedeli še stari poslanci in prav ti so v torek izglasovali predlagane spremembe. Potrebne glasove so zagotovili Zeleni, ki niso del nove vlade in bodo imeli od aprila dalje četrtino manj poslancev. V zameno so od Merza izposlovali, da bo del infrastrukturnega sklada namenjen zelenemu prehodu. Sedaj bo moral vse skupaj potrditi še zgornji dom parlamenta Bundesrat, kjer pa ni napovedanih večjih ovir. 

Prvi nemški kancler Otto von Bismarck bi ob tem pripomnil, da če imate radi klobase in zakone, raje ne glejte, kako se jih naredi. Cinizem tega dogovora je namreč naravnost osupljiv. Merz je kot vodja opozicije ostro kritiziral dosedanjo vlado zaradi previsokih proračunskih primanjkljajev. Odhajajoča vlada je razpadla prav zaradi vprašanja ustavnih proračunskih omejitev, kjer je CDU s takrat še vladno liberalno stranko nasprotoval kakršnemukoli popuščanju pravil. V trenutku, ko se je Merz znašel v položaju, ko bo vlado vodil sam, pa je začel agitirati za še večje primanjkljaje, kot si je prejšnja vlada kadarkoli upala predlagati. A ker ima glasov za kaj takega premalo, je te spremembe izglasoval parlament, ki je bil prav zaradi tega vprašanja razpuščen in je že izgubil svojo predstavniško legitimnost. 

Opozicija lahko ob tem le nemočno žuga s prstom, da so takšni manevri nedemokratični. Če bo Merz izpolnil pričakovanja gospodarskih analitikov in po treh letih stagnacije dvignil nemško gospodarsko rast na 2 do 3 odstotke na leto, bodo ti očitki seveda ob naslednjih volitvah že zdavnaj pozabljeni. 

Škodljivost dogovora, ki so ga skovali nemški konservativci s socialdemokrati, ne leži v parlamentarnih manevrih in ne v učinkih za nemško gospodarstvo. Ti bodo zagotovo pozitivni. Resnični strup v tej povolilni juhi je dvoličnost političnih strank. Po več kot petnajstih letih je med odgovornimi tihi konsez, da je bilo zlato proračunsko pravilo zapisano v ustavo napaka, ki duši gospodarski razvoj. A namesto, da bi ga reformirali, si tako nemška kot vsa evropska politika sedaj že pol desetletja izmišljuje vedno nove manevre, kako zaobiti lastna pravila. Najprej v času epidemije covid-19, potem vojne v Ukrajini, ki ji je sledila še energetska kriza, sedaj pa očitno višji obrambni izdatki. Ti manevri so zgolj dimna zavesa, katere namen je zakriti kapitalno napako celotne generacije evropskih politikov in vodilnih ekonomistov zadnjih dveh desetletij. Zlato proračunsko pravilo je bilo fetiš evropske politike v času dolžniške krize in vzvod, kako so celotno celino prisilili v varčevanje. Po nemškem zgledu so ga vse države zapisale v svoje ustave. A ko so škodljive posledice tega pravila dosegle centre moči v Evropi, je bilo potrebno najti drugačne poti. Namesto da bi priznali zmoto in popravili kar več kot očitno ne deluje, smo danes priča politiki, ki se namesto tega raje spreneveda. In to je za demokracijo prav tako usodno, kot če bi učili pravilno in ravnali slabo.

Gal Krizmanič