Kolumna: Meje vidnega polja

Pred kratkim je bil pri nas član, za katerega smo urejali postopke glede pridobitve rezidentstva na Finančni upravi (FURS). Medtem ko sva šla čez dokumentacijo, sem ga povprašal, kje oziroma kaj dela. 

Povedal je, da je keramičar. Ker smo pred kratkim uspešno zaključili postopek uveljavljanja pravic iz naslova poklicne bolezni za nekega drugega člana, ki je prav tako keramičar, sem ga radovedno povprašal, ali ima kaj težav z bolečinami v predelu med rameni in komolcem. To sem ga vprašal, ker je naš »drugi« keramičar imel ravno to poklicno bolezen – t. i. lateralni epikondilitis – ki se kaže z močnimi bolečinami od ramen, prek komolca, do mravljincev v dlaneh in izgube moči v prstih.

Keramičar me je samo presenečeno pogledal in me vprašal: »Kako veš?!«

Povedal sem mu za primer našega »drugega«. Potem pa mi je začel iskreno govoriti: »Veš, mene na tak način, kot ti opisuješ, roka boli že več kot deset let. Nekaj sem omenil zdravnici, a mi nihče nikoli ni rekel, da bi lahko šlo za poklicno bolezen.« Rekel sem mu, da naj se nemudoma obrne na zdravnico, da naj ga pošlje na EMG slikanje in naj mu izda napotnico za nevrologa/nevrokirurga. 

Ja, delavcu, ki si je več kot deset let kot keramičar z vsakim ponavljajočim se gibom, in teh je bilo na stotine tisoče, poklicno uničeval roko, nobena od zdravstvenih avtoritet nikoli ni povedala, da bi lahko šlo za poklicno bolezen. Sum na to pa sva z delavcem ugotovila mimogrede, medtem ko sva se prebijala čez dokumente za FURS.

Dobesedno nekaj dni pred tem sem bral, da je vlada potrdila uredbo o minimalnem plačilu za samozaposlene v kulturi, ki prinaša varovalko o primerljivem plačilu z javnimi uslužbenci. Uredba določa minimalno urno plačilo, višino začetnega plačila, primerljivost poklicev in način usklajevanja. Absolutno pozdravljam. Edino prav. Hkrati pa sem se spomnil druge zadeve: Pred približno pol leta sem za enega od dnevnih časopisov napisal tekst o pozabljenih delavkah in delavcih v prenovi plačnega sistema v javnem sektorju. Za kaj je šlo? No, ta prenova plačnega sistema se je pohvalila, da »nihče ne more biti uvrščen v plačni razred, ki je nižji od minimalne plače«. Potem pa sem se vprašal – kaj če je ta isti delavec, recimo varnostnik, zaposlen pri tako imenovanem »zunanjem izvajalcu« v javnem sektorju, pri čemer opravlja popolnoma isto delo kot javni uslužbenec z nazivom Vratar III? Ali tudi zanj velja novo pravilo iz prenove plačnega sistema v javnem sektorju, po katerem je izhodiščna plača najmanj v višini minimalne plače? Ne. Zanj pač to ne velja. Ker je »zunanji delavec«. Pa četudi dela isto delo kot njegov sodelavec, ki je zaposlen v javnem sektorju. Pa čeprav to isto delo opravlja že leta. Ne. Ta »zunanji« delavec bo še vedno imel svojo osnovno plačo globoko pod minimalno. 

Kot recimo čistilka, ki je bila zaposlena pri čistilnem servisu, ki ima kar nekaj pogodb z javnim sektorjem. Ta ista čistilka mi je pokazala svojo pogodbo o zaposlitvi. Njena osnovna plača je bila nekaj manj kot 400 evrov. Trikrat manj kot minimalna plača. 

Da smo si na jasnem – to ni kričanje čez »privilegirane samozaposlene kulturnike«. Absolutno ne! Vprašanje, ki ga želim postaviti, je namreč naslednje: »Zakaj je bil ta keramičar več kot deset let izključen iz uveljavljanja svojih pravic iz naslova poklicne bolezni, čeprav Pravilnik o poklicnih boleznih, ki je bil sprejet pred nekaj leti, jasno pravi, da ga mora o sumu na poklicno bolezen opozoriti zdravnik?« Zanima me tudi: »Zakaj se je vlada pri postavitvi sistema poštenega in dostojnega plačila pri vseh teh podplačanih čistilkah, varnostnikih, ki svoje delo vsak dan opravljajo v javnem sektorju preko zunanjih izvajalcev, zaustavila?«

Če si kar jaz dovolim podati odgovor: ker ti keramičarji, čistilke, varnostniki, proizvodni delavci … niso v vidnem polju vlade, niso v vidnem polju vseh teh avtoritet. Preprosto niso. Čeprav jim vsak dan čistijo pisarne, odnašajo smeti, prenavljajo prostore, varujejo prostore. In veste kaj se potem zgodi? Vsi ti keramičarji, čistilke, varnostniki, proizvodni delavci to vidijo. Vsak dan. Vidijo, da je nekaj narobe. A ne vedo, kaj konkretno. Ne vedo, kam konkretno naj gredo. Ker jim nihče ne pove, da imajo mogoče poklicno bolezen, da naj dajo vlogo zanjo, da jim jo bodo pomagali izpolniti. Ker jim nihče ne pove za prenovo plačnega sistema. Ker jih nihče ne vpraša, kaj si oni, s svoje pozicije delavcev, ki vsak dan delajo v javnem sektorju (!), mislijo o tem, da nihče ni pomislil, da bi jih vključil v prenovo plačnega sistema, da bi tudi zanje veljalo »nobena osnovna plača ne sme biti pod minimalno plačo.« 

Ja, vsi ti delavci vedo, da je nekaj narobe. A ne vedo, kaj konkretno. Ker jih nihče od odgovornih ne informira. Ker jih nihče od odgovornih ne vključuje. Ker pač niso v vidnem polju avtoritet.

In veste kaj se potem zgodi? Vsi ti keramičarji, čistilke, varnostniki, proizvodni delavci, vozniki, itd. se v nemoči, ker nimajo vpliva na »politike nad njimi«, obrnejo v edino delovno polje, kjer imajo nadzor, kjer imajo vpliv, v svoje telo. In si rečejo: »Zmorem. Saj bo šlo.« In nadaljujejo. Ponavljajo mantro: »Zmorem. Saj bo šlo,« in preprosto zdržijo. In potem vse te dnevne telesne bolečine nosijo s seboj kot značko, ki si jo s ponosom pripnejo. Ker imajo nadzor. Nad svojim telesom. Da potem nekateri z mazohističnim ponosom rečejo: »Ta mesec sem opravil 298 ur.« 

Dokler tega ne zmorejo več. Dokler ne zdržijo več. Dokler jim telo ne reče: »J..i se.« In potem pride čez naša vrata nov keramičar. 

Ja, vsi ti keramičarji, čistilke, varnostniki, proizvodni delavci, ki se tako mazohistično vsakodnevno gonijo v samopotrditvi, da »zmorejo«, so popolnoma izven vidnega polja vseh avtoritet, ki bi jih morale informirati. Ki bi jih morale vključiti. Ki bi lahko in ki bi morale preprečiti ves ta vsakodnevni mazohistični ritual tolčenja po delavskih telesih. 

Pa ga ne. 

Goran Lukić, Delavska svetovalnica