Koliko življenj še, preden bo vlada slišala Dolenjsko?

Pozabljeni, preslišani – zdaj tudi žalujemo

Novo mesto te dni stoji v tišini. V noči, ki bi morala biti običajen konec tedna, je nasilje vzelo življenje Alešu – domačinom znanemu kot Aco. Bil je človek srca, človek, ki je znal pomagati, nasmejati, povezovati.
Njegov odhod je bolečina, ki jo bo mesto nosilo dolgo.

Njegovi družini in najbližjim gre iskreno, globoko sožalje. Ni besed, ki bi lahko zares izrazile praznino, ki ostane, ko življenje nekoga tako prezgodaj ugasne.

Toda Aleševa smrt ni le tragičen dogodek – je simbol večje bolečine, ki se je v Dolenjski regiji kopičila že leta. Ljudje so opozarjali, prosili, pisali, zbirali podpise. Govorili so, da se nasilje med mladimi stopnjuje, da se družbene razlike poglabljajo, da strah postaja vsakdan.
In kaj je storila država? Molčala.

Vsak uradni obisk, vsaka izjava po tragediji se sliši enako: “obžalujemo dogodek, preiskava poteka”.
A medtem ko se uradniški stolčki ne premaknejo, se življenja rušijo. Na Dolenjskem se ljudje sprašujejo – koliko življenj še, preden bo vlada razumela, da tu ne gre za statistiko, temveč za človeška življenja, za sosede, prijatelje, otroke?

Dolenjska je pozabljena in preslišana.
Policisti so preobremenjeni, socialne službe nemočne, programi za mlade ostajajo na papirju. Občine opozarjajo, prebivalci kličejo po pomoči – a iz Ljubljane se redko kdo odzove.
Ta molk je postal tiha sokrivda.

Nasilje ni stvar enega večera, enega spora ali ene skupine. Je posledica dolgoletnega neukrepanja, družbene izključenosti in brezbrižnosti.
Če se država ne bo resno lotila težav – z vlaganjem v varnost, izobraževanje, delo z mladimi in medskupnostni dialog – bodo tragedije kot ta še naprej jemala tiste, ki so si najmanj zaslužili biti žrtve.

Aco ni bil številka. Bil je človek.
Njegova smrt je opomin, da je meja potrpežljivosti presegla točko vrnitve.

Naj počiva v miru.
In naj bo njegov mir razlog, da se Slovenija – končno – prebudi. 

Uredništvo Notranjska