Koliko vas delodajalec dejansko “plača”? Odgovor ni tako očiten

Zaposleni delodajalca praviloma stane več kot bruto plača. Osnovni mesečni strošek je najpogosteje bruto plača + prispevki delodajalca (skupaj 16,10 % od osnove), pri čemer so ti prispevki zakonsko določeni. Nato se čez leto skoraj vedno prištejejo še postavke, kot so regres, povračila stroškov (prevoz, malica) in nadomestila ob odsotnostih, zato je realen strošek dela praviloma višji od “bruto-bruto” izračuna. Stopnje prispevkov in tipične obveznosti so v Sloveniji dovolj jasno določene, da se da strošek razumno oceniti, če poznate osnovne pogoje zaposlitve.

Zakaj bruto plača ni enako strošek delodajalca?

Ker je bruto plača le del zgodbe, mora delodajalec poleg bruto plače obračunati in plačati še prispevke za socialno varnost na strani delodajalca, ki skupaj znašajo 16,10 %: med drugim 8,85 % za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, 6,56 % za zdravstveno zavarovanje, 0,10 % za starševsko varstvo, 0,06 % za zaposlovanje in 0,53 % za poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

Če ima delavec dogovorjeno bruto plačo 2.000 €, je samo ta del “nad bruto” praviloma 322 € (2.000 × 16,10 %). Tako dobimo osnovni strošek 2.322 €, še preden upoštevamo karkoli drugega (regres, prevoz, malico, odsotnosti, dodatke po kolektivni pogodbi).

Za osebo, ki primerja ponudbe ali načrtuje zaposlitev, je ključna razlika med:

• neto (kar delavec prejme),
• bruto (osnova za prispevke in dohodnino),
• bruto + prispevki delodajalca (pogosto poenostavljeno “bruto-bruto”),
• skupnim stroškom dela (bruto-bruto + letne/situacijske obveznosti).

Kdaj je “bruto-bruto” dovolj dobra ocena?

Takrat, ko želite hitro, približno primerjavo med različnimi plačami ali različnimi kandidati, brez posebnih dodatkov in brez večjih odsotnosti. Bruto-bruto zajame del, ki je najbolj stabilen: bruto plača + standardni prispevki delodajalca. Stopnje so javno objavljene in v praksi omogočajo razmeroma zanesljivo osnovno oceno.

Ni pa to končni strošek, če:

• je v panogi veliko dodatkov (nočno delo, nedelje, prazniki, delovna doba),
• ima podjetje višji regres od minimuma,
• so pogoste bolniške odsotnosti,
• se redno izplačujejo povračila stroškov ali terenski dodatki.

Kako se strošek spremeni, ko prištejemo regres in povračila stroškov?

Tukaj se pogosto pokaže, zakaj delodajalci govorijo o “strošku dela” in ne o “plači”.

Regres: ZDR-1 določa, da mora delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres najmanj v višini minimalne plače, praviloma najkasneje do 1. julija (kolektivna pogodba lahko ob nelikvidnosti premakne rok, vendar ne čez 1. november). To je tipičen primer letne obveznosti, ki ni del mesečne plače, a je realen strošek zaposlitve.

Prevoz in malica: Pri povračilih stroškov v zvezi z delom je pomembno, da se loči:

• delovnopravni vidik (ali delavcu pripada),
• davčni vidik (do katerih višin in pod katerimi pogoji je izplačilo davčno ugodnejše).
  FURS na svojih gradivih izrecno poudarja, da delovnopravna pravica in davčna obravnava nista ista stvar.
  Višine in okvir davčne obravnave določa tudi uredba v sistemu PISRS, kar je razlog, da računovodstva pri teh postavkah vztrajajo pri pravilih in dokazilih.

Praktično: tudi če sta prevoz in malica za delavca “samoumevna”, sta za delodajalca redna mesečna stroška, ki pri več zaposlenih hitro postaneta opazen del mase stroškov.

Foto: Malica

Ali drži, da bolniška odsotnost delodajalca stane, tudi ko delavec ne dela?

Da, v določenem delu. Pri začasni zadržanosti od dela je za delodajalca pomembno predvsem to, da nadomestilo plače za začetni del odsotnosti pogosto bremeni delodajalca. ZZZS na portalu za zavarovance pojasnjuje, da nadomestilo v določenih primerih (npr. poškodba pri delu ali poklicna bolezen) bremeni delodajalca prvih 30 delovnih dni, od 31. dne dalje pa gre v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Za delodajalca to pomeni:

• kratke in srednje odsotnosti se pogosto izraziteje poznajo v strošku,
• pri daljših odsotnostih se finančna slika lahko spremeni (odvisno od razloga in pravil),
• poleg nadomestila se pogosto pojavi še organizacijski strošek nadomeščanja.

Pomembna je še širša slika nadomestil: ZDR-1 določa, da je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v več primerih odsotnosti (npr. letni dopust, prazniki, določene osebne okoliščine), kar je dodatna razlaga, zakaj “strošek zaposlenega” ni preprost mesečni znesek.

Kaj če delodajalec primerja zaposlitev in sodelovanje prek s. p.?

V Sloveniji je osnovna razlika v tem, da je pri zaposlitvi delodajalec zavezan k celotnemu okvirju delovnega razmerja (prispevki, regres, odsotnosti, pravila delovnega časa in drugi standardi), medtem ko je pri poslovnem sodelovanju del stroškov in tveganj prenesen na izvajalca. Stopnje prispevkov za redno zaposlene so na SPOT in drugih uradnih virih jasno razčlenjene; pri samozaposlenih pa se struktura prispevkov obračunava drugače, zato primerjava “na pamet” pogosto vodi v napačne zaključke.

V praksi se v Sloveniji in EU temu praviloma doda še vprašanje pravilnosti razmerja (ali gre dejansko za neodvisno sodelovanje ali prikrito zaposlovanje). To ni računovodska malenkost, ampak del delovnopravnega okvira, ki vpliva na strošek in tveganje.

Ali drži, da je “najdražji” del zaposlitve vedno prispevki?

Ne. Prispevki so pogosto najbolj vidni, ker imajo jasno stopnjo (16,10 % na strani delodajalca), zato izpadejo kot glavni “dodatek na bruto”.
Vendar v realnosti pri marsikaterem delovnem mestu hitro prevlada kombinacija:

• regres (enkrat letno, a obvezen),
• povračila stroškov (mesečno),
• dodatki zaradi razporeditve dela in kolektivnih pravil (odvisno od panoge),
• odsotnosti in nadomeščanja (odvisno od delovnega procesa).

Zato je “najdražje” pogosto tisto, kar ni enako pri vseh: organizacija dela, odsotnosti, politika podjetja pri povračilih in dodatkih ter pravila panoge.

Kako lahko delavec in delodajalec govorita o strošku brez nesporazumov?

Največ nesporazumov nastane, ker ljudje govorijo o različnih zneskih. Uporaben dogovor je:

1. najprej jasno: govorimo o neto, bruto ali bruto + prispevki delodajalca,
2. nato: kaj je vključeno (regres, prevoz, malica, dodatki, stimulacije),
3. na koncu: ali ocenjujemo “mesečni strošek” ali “letni strošek”.

Če se pogajanje ali načrtovanje ustavi pri “bruto”, delavec pogosto podcenjuje strošek delodajalca, delodajalec pa preceni, koliko se bo sprememba poznala v neto izplačilu. Uradne stopnje prispevkov so javne, zato je osnovni izračun preverljiv in prav to je najboljši način, da se razprava vrne na dejstva.

Pripravil: J.P.

Vir: SPOT, FURS, ZZZS, PISRS, GOV.SI, ZPIZ

The post Koliko vas delodajalec dejansko “plača”? Odgovor ni tako očiten first appeared on NaDlani.si.