Koliko časa si na telefonu?

Vsake toliko odprem »screen time« na telefonu in me zadene ista misel kot strela: ta majhna škatlica mi krade nekaj, kar je najdragocenejše – čas, ki bi ga lahko podaril življenju samemu.

Telefon je postal časovni vampir. Neopazno se priključi na naš dan, sesa minute kot kri, in ko se zaveš, je že prepozno – še ena ura je izginila v črni luknji neskončnega skrolanja.

Prejšnji teden povprečje 87 minut na dan. Za nekatere malenkost, za mene pa opomin. Šestintrideset minut je toliko, kolikor potrebujem, da se usedem z otrokom in mu preberem pravljico. Da poklepetam z mamo. Da se v tišini usedem k ženi in ji držim roko. Da grem ven in vdihnem zrak, ki ga Bog diha v ta svet.

Telefon ni več orodje – postal je tekmec. Tekmec za pozornost, za mir, za prisotnost. In najhuje: tekmec za ljudi, ki jih imam rad. Vsakič, ko se zavrtim v neskončno zanko videov in objav, nekje v ozadju otrok odrašča, mama postara, prijatelj pozabi, kako izgleda moj nasmeh v živo.

Zadnje mesece se učim živeti drugače. Ne gre za to, da bi telefon vrgel stran (še vedno ga potrebujem), gre za to, da nočem več, da mi on kroji dan. Raje grem na sprehod in poslušam, kako veter šelesti po drevesih, kot da poslušam sto tujih mnenj, ki mi ne pomenijo nič. Raje sedem za mizo in z otrokoma spečem kruh, kot da gledam, kako nekdo drug speče kruh na TikToku. Raje vzamem ženo za roko in greva ven, brez telefona v žepu, kot da sediva drug ob drugem in vsak v svojem zaslonu.

Ker vem eno: čas je edino, česar ne morem dobiti nazaj. In ko bom nekoč, morda čez dvajset, trideset let, sedel na klopci in gledal vnuke, si ne želim reči: »Večino življenja sem preživel z obrazom v steklu.« Želim si reči: »Bil sem zraven. Videli so me. Slišali so me. Otipali so me. Ljubil sem jih z vsem časom, ki sem ga imel.«

Telefon nam daje iluzijo, da smo povezani z vsem svetom – v resnici pa nas ločuje od tistih, ki so tik ob nas. In tega nočem več.

Kaj pa ti?  
Ko pogledaš svoj »screen time«, čutiš tudi ti tisti tihi krik v prsih?  
Tisti glas, ki pravi: »To so ljudje, ki jih imaš rad. To je življenje, ki ti ga je Bog dal. Ne zapravljaj ga za zaslon.«

Čas beži. Otroci rastejo. Starši odhajajo. In nihče na smrtni postelji še nikoli ni rekel: »Škoda, da nisem preživel več časa na telefonu.«

Zato danes izklopim. Danes grem ven. Danes sem zraven.  
Ker je življenje prekratko, da Lease da bi ga gledal skozi steklo.