Ko spanje postane luksuz: zakaj Slovenci še vedno mislimo, da je počitek izguba časa

V sodobni družbi smo navajeni, da šteje predvsem delo. Zdi se, da je vsak trenutek, ko ne ustvarjamo, izgubljen, celo krivda se nas loteva, če si vzamemo nekaj ur miru več. Spanje, ki je eden ključnih temeljev zdravja in produktivnosti, je tako pogosto odrinjeno na rob, kot nekaj, kar lahko počakamo, ko bodo obveznosti opravljene. A paradoks je prav v tem – brez spanja ne zmoremo kakovostno opravljati niti enega dela naloge, za katero žrtvujemo svoje ure počitka.

Slovenci smo pri tem posebna zgodba. Že dolgo velja, da smo narod pridnih in vestnih delavcev, kar ni nujno samo kompliment. V povprečju spimo precej manj, kot priporočajo strokovnjaki, in pogosto manj kot naši evropski sosedje. Podatki kažejo, da odrasla oseba v Sloveniji spi približno šest do sedem ur na noč, medtem ko je priporočilo vsaj osem. V državah, kjer so razvili bolj sproščeno kulturo dela, recimo na Nizozemskem, v Franciji ali celo v skandinavskih deželah, se ljudje veliko bolj zavedajo pomena počitka. Tam je normalno, da je prosti čas del enako pomembnega življenjskega ravnotežja kot delo, da popoldanski počitek ali vsaj zgodnejši odhod v posteljo ni nekaj, kar bi kdo posmehljivo komentiral.

Pri nas pa se pogosto sliši: »Spiš lahko, ko boš mrtev.« To je ena tistih fraz, ki zveni cinično duhovito, v resnici pa odraža problematičen odnos do telesa in zdravja. Spanje ni izgubljen čas, temveč investicija. Če ga je premalo, se to pozna na koncentraciji, imunskem sistemu, telesni odpornosti in dolgoročno vodi v resne bolezni. Ni naključje, da se kronično neprespane države, kot so ZDA ali Japonska, spopadajo z epidemijo izgorelosti in srčno-žilnih obolenj. Japonci so celo razvili izraz karoshi, ki pomeni smrt zaradi prekomernega dela. In čeprav si Slovenci radi mislimo, da nismo tako daleč, številke o depresiji, izgorelosti in bolniških odsotnostih govorijo drugače.

Spanje je še vedno nekakšen luksuz. Če v službi poveš, da greš ob desetih spat, te znajo čudno pogledati, kot da si manj ambiciozen ali len. Če rečeš, da si vzel dan zase in spal dlje, kot bi bilo »primerno«, se marsikdo počuti dolžnega opravičevati. To pa razkriva globoko zakoreninjeno kulturo, kjer šteje le storilnost. In vendar – ravno ljudje, ki spijo dovolj, so dolgoročno bolj učinkoviti, bolj kreativni in tudi bolj zdravi. Ameriške raziskave so pokazale, da zaposlen, ki spi osem ur, v povprečju naredi več, hitreje in z manj napakami kot nekdo, ki redno spi le šest.

Primerjave med narodi so zgovorne. Skandinavci in Nizozemci so znani po tem, da skrbno ločujejo delo in prosti čas. Ko zaključijo službo, se posvetijo družini, hobijem, športu, in seveda spancu. Tam je celo nepojmljivo, da bi zaposleni pošiljal službene e-maile ob enajstih zvečer. Pri nas pa to marsikdo razume kot znak predanosti in požrtvovalnosti. V resnici gre za sistemsko napako – družbeno pričakovanje, da bo delovni človek vedno dosegljiv, vedno pripravljen, vedno na voljo. Spanje se zato znajde na dnu lestvice prioritet, čeprav bi moral biti prav na vrhu.

Tudi pandemija je prinesla svojevrsten eksperiment. V času, ko so ljudje zaradi dela od doma imeli možnost vsaj nekoliko več nadzora nad lastnim ritmom, so številni poročali, da so končno spali bolje. Ko so odpadla zgodnja jutra na poti v službo, so si mnogi prvič po letih privoščili dodatno uro spanja. Rezultati so bili presenetljivi: več energije, boljše razpoloženje, večja učinkovitost pri delu. Pa vendar se je večina po vrnitvi v »normalo« hitro vrnila tudi k starim navadam.

V ozadju je tudi kulturna dimenzija. V mediteranskih državah je popoldanski počitek še vedno prisoten – siesta ni znak lenobe, temveč zdravega odnosa do telesa. V Sloveniji pa smo siesto nadomestili s kavo. Namesto da bi si privoščili 20 minut spanca, si nalijemo še eno skodelico in poskusimo prevarati telo. A na dolgi rok račun vedno pride na mizo: kofein ne more nadomestiti regeneracije, ki jo omogoča le spanec.

Znanstveniki opozarjajo, da je spanje enako pomembno kot prehrana in gibanje. Če govorimo o zdravem življenjskem slogu, se vedno omenja uravnotežena prehrana, vadba, izogibanje alkoholu in kajenju. Spanje pa nekako ostane v ozadju, kot da gre za nekaj samoumevnega. V resnici pa je prav kakovosten spanec temelj, brez katerega vse drugo izgublja smisel. Lahko jemo najbolj zdravo hrano in vsak dan telovadimo, pa bo telo ob kroničnem pomanjkanju spanja še vedno propadalo hitreje, kot bi moralo.

Slovenci bi se morali vprašati, zakaj še vedno živimo v prepričanju, da je delo edina prava vrednota, medtem ko je počitek skoraj sramota. Ali res verjamemo, da bomo bolj uspešni, če vsak dan prebijemo 12 ur v službi, ponoči pa spimo le nekaj ur? Dokazi govorijo drugače. Uspešni so tisti narodi in posamezniki, ki so spoznali, da je spanje produktivno. Da je osem ur v postelji enako pomembnih kot osem ur v pisarni. In da je prav počitek tisti, ki nam omogoča, da smo ustvarjalni, da rešujemo probleme, da gradimo odnose in da ostajamo zdravi. Morda je čas, da si tudi priznamo: če želimo biti res učinkoviti, moramo najprej dovolj spati. Spanje ni izguba časa, ampak najmočnejše orodje, ki ga imamo, da ostanemo pri močeh – tako v službi kot v življenju.

Petra Znoj