»Ko smo rezali pršut, me je Vlado Kreslin vprašal, če bi igral z njim«

Iztok Cergol je bil že v šolskih letih znan po nadpovprečni nadarjenosti. Bil je odličnjak na klasičnem liceju v Trstu, znal je igrati na mnoga glasbila, tudi pri računalniku je bil spreten. Da se fanta splača imeti pri sebi, je takoj opazil tudi Vlado Kreslin. Na pogovor v goriško kavarno je 44-letni glasbenik in inženir prišel po službi – eni izmed služb.

Znani refren skupine Zmelkoow pravi, da »smisel življenja je ležanje na plaži z možgani na off in čivavo na straži«. Koliko je to sporočilo oddaljeno od vaše življenjske filozofije?

Trenutno ni tako zelo daleč. Ampak je samo želja.

S tolikimi stvarmi se ukvarjate, da se odpira vprašanje, ali ima tudi vaše leto 365 dni.

Kolikor si pač človek vzame čas.

Kaj naredite, ko imata na isti dan koncert tako Vlado Kreslin kot skupina Zmelkoow?

Z Vladom sem začel igrati leta 2004. Ko sem leta 2014 sprejel, da bom igral še z Zmelkooow, so bile prioritete jasno postavljene.

Kreslin ima prednost?

Ja.

Kako se je začelo to sodelovanje?

Junija 2003 je društvo Primorec iz Trebč priredilo dobrodelni koncert za Emergency. Povabili so Kreslina in mu zraven dodali neke vrste zamejski all-star bend, osnova katerega smo bili Kraški ovčarji, za katere sem začel igrati pri 15 ali 16 letih. Novembra istega leta je Vlado praznoval abrahama in ob mnogih drugih povabil tudi nas. Januarja 2004 pa je bil spet dobrodelni koncert na pobudo Primorca, a v nekoliko drugačni obliki in v gledališču Miela v Trstu. Sledila je zakuska, rezali smo pršut in takrat me je Vlado vprašal, ali bi prišel igrat z njim. Kaj naj nekdo, star 22 let, odgovori Vladu Kreslinu?

Vam je bilo težko se vklopiti v Kreslinov ritem?

Ne. Največja ovira je bil jezik. Jaz sem pač prišel iz zamejstva, vajen sem bil neke slovenščine, ki pač ni bila tista, v kateri so se pogovarjali člani benda. Oni so se med sabo razumeli, jaz jih na začetku včasih nisem.

Vas je Kreslin povabil, ker znate igrati več instrumentov?

Takrat je nastopal tako z Malimi bogovi kot z Beltinško bando, igrali so rokersko in obenem bolj etno glasbo, po kateri je bilo takrat veliko povpraševanja. Potreboval je nekoga, ki bi »kril« etno del v rokerski zasedbi. Prepričal sem ga s harmoniko in violino, citer ne znam igrati (se nasmehne). S Kreslinom je takrat sicer nastopal, in še nastopa, Samo Budna, ki pa mu ne uspe biti na vseh koncertih. Vse to je pripomoglo, da sem s Kreslinom začel igrati vsaj dva instrumenta, in kmalu tudi tretjega in četrtega.

Katero je vaše matično glasbilo?

Violina.

Kako ste začeli igrati na ostale?

Tudi nono je bil glasbenik, on mi je še pred violino pokazal klavir, na katerega je tudi mama nekaj malega igrala. Harmoniko sem začel igrati na srednji šoli, ker jo je imel nonotov sosed, Damijan, ki sem ga pozneje srečeval po odrih, saj je igral tolkala pri skupini Dej še’n litro. Pri sosedih so imeli tri harmonike, eno so mi posodili ... in še vedno jo imam doma. Na kitaro pa sem začel igrati pri skavtih, prehod z violine je bil zelo enostaven. Bilo je na začetku 90. let, poslušal sem Guns N’ Roses in imel Slasha za idola. Zato so mi ob birmi kupili električno kitaro. Vmes sem hodil še na tečaj orgel, ki ga je organizirala Zveza cerkvenih pevskih zborov. Več let sem igral orgle v cerkvi.

Mar se ni orgel poslužil tudi Kreslin med decembrskimi koncerti v Cankarjevem domu?

Ja, a jih nisem igral jaz, ampak Gašper Konec.

Mu zavidate?

Ja (se nasmehne).

Iskreno priznanje.

Ja, tako je. Lahko bi jaz, a on je diplomiran, nimaš kaj ... Vsekakor, po diplomi iz violine sem potreboval nov izziv. Zmeraj je bil mikaven saksofon, pridružil sem se nabrežinski godbi, Sergio Gratton mi je pokazal, kako se igra klarinet, in tako sem začel igrati saks.

Vzporedno ste magistrirali iz računalniškega inženirstva, se zaposlili ...

V podjetju sem zaposlen od leta 2009, a 75-odstotno – prav zaradi tega, da imam nekaj več časa za druge stvari.

Ste bili kdaj na robu izgorelosti?

Enkrat. Vem, da je bil december, verjetno 2017, imeli smo 14 koncertov z Vladom in še nekaj jih je bilo z Zmelkoowi. Ko smo se 26. vozili v Tolmin, sem po poti bruhal in Vladu rekel, da ne morem več. Preskočil sem tonsko vajo in šel tri ure spat.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.