»Ko sem za majico zagrabil predsednika De Laurentisa ...«

Mislil je, da prihaja v goriški Kulturni dom le na obisk prijatelja Igorja Komela, a čakalo ga je veliko presenečenje. Jubilanta, nogometnega trenerja Edyja (Edoarda) Rejo, je včeraj dopoldne v mali dvorani Kulturnega doma sprejelo kar lepo število prijateljev, znancev in nasploh ljubiteljev nogometa, kar ga je močno presenetilo in navsezadnje tudi ganilo. Kar nekajkrat se mu je spustila solza, saj ni pričakoval tako občutenih besed.

»Dragi Edy, ti si človek našega okolja, širšega Goriškega prostora, zaradi tega smo ti ob tako pomembnem jubileju, praznovanju 80. rojstnega dneva (praznoval je 10. oktobra),organizirali neko širše srečanje med prijatelji,« je uvodoma dejal ravnatelj Kulturnega doma Igor Komel, ki je prijeten dopoldanski klepet z nekdanjim trenerjem Lazia, Napolija, Hajduka (in še bi lahko naštevali) organiziral skupaj s ŠZ Dom in kulturno zadrugo Maja (v okviru projekta Čedermaci današnjega časa ‘25) ter s sodelovanjem ZSŠDI in SKGZ.

»Moj oče je sovražil nogomet«

Komel je ugotavljal, da imata z Edyjem Rejo skupnega bratranca. »Leta 1961 mi je Hadrijan Furlan, ki je žal umrl zelo mlad, prvič omenil Edyja Rejo in od takrat sem te stalno spremljal. Hadrijan pa je bil najin skupni bratranec z mamine strani,« je dejal Komel.

Reja se je spominjal začetka svoje dolge in uspešne nogometne kariere, najprej kot nogometaš in nato kot trener. »Pri šestnajstih letih sem s kartonastim kovčkom skupaj s prijateljem Fabiem Capellom iz Pierisa odpotoval v Ferraro, kjer nas je angažiral tamkajšnji takratni A-ligaš Spal. Moja prva ekipa je bil Lucinico, saj sem takrat, kot zdaj, stanoval v Ločniku. Nato je društvo zaprlo vrata in sem se preselil v bližnji San Lorenzo v Šlovrencu. Tam je bil predsednik Lino Ravnik, ki nas je vse mlade vključil v člansko ekipo. Na poskusnih treningih sem bil tudi pri Juventusu, toda telegram turinskega društva je dospel v moje roke teden prepozno, saj sem se že odločil za Spal. Moj oče, ki je bil doma iz Vipolž (mama, ki je bila po priimku Miklus, pa iz Oslavja) ni želel, da bi igral nogomet. Raje je videl, da bi obdeloval zemljo oziroma vinograd. Zaradi tega sem ponaredil njegov podpis, češ da ne bi ustvarjal težav. Vsekakor sem ga obvestil, da bom v Ferrari le eno sezono, tako da se bom kmalu vrnil domov. A tako ni bilo. Dokončno sem se vrnil v Ločnik pri 78. letu starosti, ko sem zaključil s trenerskim poklicem. Moja zadnja ekipa je bila Nova Gorica, pri kateri sem želel zapustiti svoj pečat, a novi lastniki so se kmalu premislili,« je dejal Reja, ki nato občinstvu zaupal nekaj anekdot.

Ko je zagrabil De Laurentisa ...

»Zelo poseben in napet je bil dogodek v Napolijevi slačilnici. Po porazu v četrtfinalu pokala proti Laziu si je predsednik Aurelio De Laurentis v medijih privoščil kako slabo besedo preveč na račun vseh nas. Nekaj dni kasneje smo se spet srečali s Laziem in smo igrali 2:2. De Laurentis je po tekmi obiskal slačilnico in je čestital samo strelcema golov. Takrat mi je zavrelo in sem ga prijel prijel za majico ter mu izrekel vsega. Ko je De Laurentis zapustil slačilnico, so mi vsi fantje zaploskali. Prepričan pa sem bil, da me bo odslovil in ko sem se po tekmi vrnil v hotel k svoji ženi, sem ji kar rekel, da lahko pripravimo kovčke. Zgodilo se ni nič. Pravzaprav so se fantje tako angažirali, da smo zabeležili devet zaporednih pozitivnih rezultatov,« je o dogodku v Neaplju pripovedoval Reja.

Več v današnji (četrtkovi) izdaji Primorskega dnevnika