Ko se ti sesuje svet – in konec razkrije pravi začetek

Včasih sem bil bolj zaprt vase. Previden. Nezaupljiv. Mislil sem, da se pred svetom zaščitim tako, da ga držim na razdalji. Da bo manj priložnosti za bolečino, če bo manj priložnosti za bližino.

Danes vem, zakaj — ker nisem bil prepričan vase. Šele sčasoma sem opazil nekaj, kar mi je spremenilo perspektivo: večina “samozavesti”, ki sem jo opazoval pri drugih, je bila v resnici fasada -napihnjena. Nastop. Glasnost brez globine. In to spoznanje je bilo osvobodilno — če je njihova samozavest votla, potem moja negotovost ni bila slabost. Bila je vsaj iskrena.

A iskrenost sama po sebi še ni temelj. To sem ugotovil šele, ko mi je življenje vzelo tla pod nogami. Ravno zato sem bil toliko bolj presenečen, ko me je zadelo tam, kjer sem najmanj pričakoval. Ne zato, ker sem verjel napačnim ljudem, ampak zato, ker sem moral skozi izkušnjo, ki mi je pokazala, kako zelo se motim o tem, kaj je resnična varnost.

Bil sem previden do vrstnikov. Do tujcev. Do vseh, razen do avtoritet (kot so me vzgojili), do katerih sem bil skoraj brezpogojno zaupljiv. In ravno tam je bila slepa pega.

Potem pride trenutek, ko ena sama laž sproži verižno reakcijo. Nekdo, ki mu slepo zaupaš, naredi nekaj, kar ti podre kariero, odnose, ugled, prihodnost. V nekaj tednih gledaš, kako se leta truda topijo pred očmi.

Prva reakcija je bolečina. Zmeda. Jeza. Tisti notranji krč, ko telo vpije “Zakaj???”.

Kasneje lahko spoznaš, da ta dogodek ni ustvaril nič novega. Samo razkril je nekaj, kar je bilo že prej tam. Pokazal je, na čem stojiš — in kje so razpoke, ki jih nisi želel videti.

In tu se začne stoicizem, ki ga prej nisem znal živeti. Ne gre za romantiziranje trpljenja. Ne gre za to, da bi moral biti hvaležen za bolečino. Gre za vprašanje: Kaj mi ta dogodek kaže, česar prej nisem mogel videti?

Ko se umiriš, opaziš nekaj preprostega: ta bolečina je informacija. Informacija o ljudeh. In predvsem o tebi samem. O tem, komu daješ zaupanje. O tem, kaj si spregledal, ker si želel verjeti v lepo zgodbo.

Ko pa enkrat vidiš, ne moreš več ne‑videti. Počasi se začne proces, ki ga danes razumem kot srž Amor fati.

Vir

Ne, ne gre za ljubezen do trpljenja, ampak ljubezen do izkušenj, ki ti jih prinaša življenje. Bloki, na katerih lahko gradiš — ali pa pustiš, da te samo ranijo. Naučiš se opazovati ljudi pod pritiskom, ne samo v udobju. Naučiš se postavljati meje. In nekega dne ugotoviš, da gradiš počasneje, a na veliko bolj trdnih temeljih.

Teh temeljev pa ni mogoče zgraditi brez sesutja. Prava samozavest — ne tista napihnjena, ki sem jo videl okoli sebe, ampak tista tiha, trdna — ne zraste iz nič. Ne zraste iz knjig ali prepričevanja samega sebe.

Zraste iz tega, da greš skozi najhujše in ugotoviš, da še stojiš.

Ne prepričanje, da ne boš padel. Ampak vedenje, da boš padec preživel. To je temelj, ki ga nihče ne more vzeti, ker si ga zgradil s tem, kar si preživel.

Boleča izkušnja me sama po sebi ni naredila boljšega. Ampak prvič sem gradil iz nečesa resnično trdnega.

To zame pomeni Amor fati: ne slepa predanost usodi, ampak odločitev, da iz vsakega dogodka — tudi najbolj bolečega — izluščiš nekaj, kar te naredi bolj resničnega.

Borut Kmetič

Poklicno se ukvarjam s celovitim vodenjem informacijske varnosti, od načrtovanja in implementacije sistemov za varovanje informacij do izboljševanja in presojanja skladnosti z ISO standardi.

Kot zunanji svetovalec vam lahko pomagam pri razvoju varnostne strategije, implementaciji in upravljanju sistemov vodenja oziroma optimiziranju poslovnih procesov, ter zagotavljanju skladnosti s predmetno zakonodajo in regulativo.

Osebno veliko časa posvečam raznovrstnim oblikam optimizacije – biohackingu, osebni rasti, raziskovanju novih prebojnih idej in tehnologij, organizacijske kulture, eksponentnih organizacij, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod za izboljšanje kakovosti življenja.

Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium

The post Ko se ti sesuje svet – in konec razkrije pravi začetek appeared first on Savus.