Ko se standardi novinarskega dela spremenijo skupaj z oblastjo

Društvo in sindikat novinarjev danes opozarjata, da morajo politiki odgovarjati vsem medijem in nastopati v informativnih oddajah. Štiri leta sta molčala, ko kabinet Roberta Goloba ni odgovarjal medijem, ki mu niso bili po godu – tudi nam na Nova24TV. Priložnosti za odgovore je bilo glede na število afer prejšnje koalicije ogromno, in ta vprašanja so bila za javnost pomembnejša od tega, kdo sedi v studiu Odmevov.

Izjava, ki jo je v celoti objavila tudi Mladina, pravi, da odgovarjanje na novinarska vprašanja ni izbira funkcionarjev, temveč njihova dolžnost. DNS in SNS koaliciji očitata, da se ne odziva na vabila javne televizije, zlasti v Odmeve, čeprav isti politiki nastopajo drugod. S tem naj bi ustvarjali vtis, da RTV Slovenija ni relevanten medij. Načelo je sicer v osnovi pravilno, kar pa ob tem bode v oči, je njihova selektivna kritika.

DNS in SNS opozarjata, da javni funkcionarji z mediji ne smejo komunicirati selektivno, ker se sicer zmanjšuje preglednost izvršilne oblasti. Enako po njunih besedah velja za vse medije, ki jim vlada ali koalicijske stranke odrekajo odgovore. To stališče je v nasprotju s prakso, ki jo smo jo doživeli mediji, ki nismo “podaljšana roka režima” za celoten mandat Roberta Goloba. Kabinet takratnega predsednika vlade na naša novinarska vprašanja ni odgovoril niti enkrat. Enako molk sta v več primerih ohranili tudi koalicijski stranki SD in Levica. DNS in SNS v tistem obdobju nista izdali primerljivega skupnega poziva, da mora oblast odgovarjati vsem medijem, tudi tistim, ki so vlado ostro nadzirali. Če je ignoriranje točno določenega medija danes nevarno za demokracijo, je bilo enako nevarno tudi takrat. Načelo enake obravnave medijev bodisi velja vedno bodisi gre za orodje, ki se uporabi, ko je politično prikladno.

Kup afer, nič odgovorov
Med mandatom vlade Gibanja Svoboda, SD in Levice je imela javnost več kot dovolj razlogov za vprašanja, ki niso bila strankarska kaprica, temveč zadeve integritete, javnega denarja in delovanja institucij. Od tega, da je nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar Goloba obtožila vmešavanja v delo policije; Komisija za preprečevanje korupcije je kasneje ugotovila kršitev integritete, zadeva pa se je nadaljevala v kazenskem postopku. Vzporedno so se vrstila vprašanja o milijonskih nakazilih iz obdobja, ko je Golob vodil Gen-I, o gotovinskih dvigih na Balkanu in o več kot sto tisoč evrih, ki so prek povezanih podjetij pritekli k takratni sodelavki portala Necenzurirano, kasneje generalni sekretarki Svobode. Golob je na novinarski konferenci vprašanjem RTV Slovenija o tem izrazil podporo “neodvisnim” novinarjem namesto vsebinskega odgovora.

Foto: sta

Sledila so še dopustovanja v nepremičnini poslovneža in člana Svobode Tomaža Subotiča, ki je bil hkrati imenovan v sveta javnih zdravstvenih zavodov, nakup stavbe na Litijski 51 brez javnega razpisa in s spornimi cenitvami, romunski bančni račun in suma zlorabe identitete, oglaševalski tokovi državnih energetskih družb v izbrane medije ter dopustovanje na Ugljanu, povezano s posli gostiteljev z državnimi podjetji. To niso bile obrobne novice. Šlo je za vprašanja, ali predsednik vlade in koalicija ločujeta zasebno in javno, ali državna podjetja financirajo politično naklonjene medije in ali institucije delujejo neodvisno.

Prav takšna vprašanja DNS in SNS danes označujeta za jedro pravice javnosti do obveščenosti. Če kabinet in koalicijske stranke nanje niso odgovarjali mediju, ki jih je zastavljal vztrajno, potem načelo, da morajo politiki odgovarjati vsem medijem, v praksi ni veljalo. Molk stanovskih organizacij v tistem času to selektivnost še poudari.

Držim, funkcionar, ki si izbira sogovornike, slabi nadzor nad oblastjo. Enako velja, če uredništvom pogojuje goste in voditelje. Težava nastane, ko isto načelo v enem mandatu utihne, v naslednjem pa postane “alarm”. “Alarm”, ki ga je Mladina prikladno uporabila v pričakovanem kontekstu kritike nove vlade in Janeza Janše, ne pa kot pregled štirih let, v katerih so številna uredništva, med njimi tudi naše, ostala brez odgovorov iz vrha izvršilne oblasti. Javnost si zasluži politike, ki odgovarjajo, pravijo v DNS in SNS, a še bolj si zasluži novinarske organizacije, ki to zahtevajo dosledno, ne le takrat, ko se spremeni sestava vlade.

A.H.